KNJIŽNI MOLJ
27. 6. 2025
V tem tednu so šolarji vstopili v najlepši del leta, saj so se začele poletne počitnice. Tudi radijska oddaja Knjižni molj odhaja na poletni oddih, še prej pa vam predstavlja raznovrstno branje. Tokrat je namenjeno predvsem mlajšim bralcem, da jim popestri brezskrbne počitniške dni.
Luigi Ballerini: Fantastični slaščičarski tečaj gospodične Evforbije
Celjska Mohorjeva družba, 2024
Italijanski pisatelj in psihoterapevt Luigi Ballerini je v serijo knjig o simpatični slaščičarki dodal še eno, tokrat v obliki kuharskega priročnika. Evforbija je v prejšnjih zgodbah doživela že marsikatero pustolovščino, tokrat pa odpre vrata v svojo slaščičarsko delavnico. Kot se za učiteljico spodobi, najprej predstavi sestavine, kuharske pripomočke, osnovne in klasične recepte, v zadnjem delu pa sledijo še čisto novi, izvirni recepti. Gre za jedi, ki so enostavne za pripravo, slaščičarska mojstrica pa z bralcem obenem prav prijetno in domače pokramlja. Neprisiljeno kaže na preproste lepote življenja in mlade nagovarja k optimizmu in veselju. Knjiga je v osnovi kuharski priročnik, a je kljub temu branje, ki poboža tudi dušo.
»V življenju je dovolj časa za vse. Tudi za začetek slaščičarskega tečaja,« nas spomni Evforbija. In poletne počitnice so zagotovo prava priložnost za nove kuharske podvige.
Odlomek iz besedila:
»Pripomočkom v slaščičarstvu strokovno rečemo tudi inštrumenti. Mar ni to lepo? Pri tej besedi pomislimo tudi na tiste, ki sestavljajo orkester. Seveda! Takšna asociacija ima tudi svoj utemeljen razlog. Tako kot v glasbi tudi v slaščičarstvu obožujemo harmonijo, všeč nam je, da se stvari med seboj ujemajo. Enako kot se prave note povezujejo med seboj, da ustvarijo lepo melodijo, se tudi naše različne sestavine, ki jih skupaj preudarno povežemo in spretno obdelamo, spremenijo v okusno in nepozabno sladico. Poleg tega slaščice, prav tako kot glasba, ljudem polepšajo dan.«
David Lindo: Leti
Morfemplus, 2025
Založba Morfemplus ima v svojem programu veliko poučnih knjig, ki nagovarjajo mlajše bralce. Z njimi jim lahko približamo rastline, živali in naravne pojave. Knjigo Leti je napisal britanski opazovalec ptic in pisatelj David Lindo. Mlade bralce spontano uvaja v spoznavanje ptic po vsem svetu. Predstavi 15 različnih, iz raznolikih okolij, vsem pa so skupne zanimive vedenjske lastnosti in z njimi povezane zgodbe. Skozi besedilo postopno odkrivamo različne lastnosti ptic, zapletene migracijske poti in prilagoditve. Pisatelj nam kot izkušen ornitolog svetuje, kako jih opazovati in kaj lahko storimo sami za njihovo ohranitev.
Med drugim predstavi dolgo harpijo, ptico, ki ima neverjetno močne noge, sedmerobarvno tangaro, ki slovi po vpadljivih barvah in venčasto stepsko kokoško – junakinjo suhih puščav. Čudovite ilustracije Sare Meadows pa poskrbijo, da si predstavljene ptice lažje zapomnimo.
Poučno branje, ki vzpodbuja bralce vseh generacij, da se še sami odpravimo ven in pogledamo v nebo.
Odlomek iz besedila:
»Ste se kdaj spraševali, ali ptice zebe v noge, kadar zmrzuje? No, njihove noge so mrzle, a ptica tega ne čuti, saj ima v nogah in stopalih le malo tekočine, mišic ali živcev. Nekatere ptice, na primer snežna sova, imajo operjena stopala. Ta prilagoditev jim omogoča, da laže hodijo po snegu.«
Noelia Gonzáles: Sije
Morfemplus, 2024
V tem družinskem vodniku po nočnem nebu se mladi bralci naučijo poiskati 15 zvezd, planetov in drugih nebesnih teles. Na zanimiv in inovativen način nas nagovarja, da se v poletnih večerih večkrat zazremo v nočno nebo in uživamo v predstavi, ki se nam ponuja. Vsako poglavje vsebuje navodila, kako lahko na nebu poiščemo npr. Severnico, Orionov pas, Jupiter, Sirij ali Južni križ. Še posebej zanimive pa so zgodbe iz zgodovine, miti in legende iz različnih časovnih obdobij in kultur, ki osvetljujejo, kako se je človeško znanje o nebesnih telesih postopoma razvijalo. Pisateljici je uspelo, da je zapletene astronomske pojave pojasnila poljudno. Čisto na koncu knjige pa se skriva tudi slovarček pojmov, ki pojasni, kaj posamezni izrazi pomenijo.
Vrhunsko ilustrirano poučno branje, ki nas vabi, da se iz udobja lastnega vrta podamo na razburljivo potovanje skozi prostor in čas.
»Na Marsu so znaki že davno izginulih rek in jezer, pa tudi obsežnih poplav. Zdaj suhi planet je pred milijoni let morda imel gostejšo atmosfero. Zdaj tekoča voda na njegovem površju ne more dolgo obstati, saj hitro izhlapi. Vendar pa je na Marsu še vedno voda. Najdemo jo lahko (pomešano s prahom) v obliki ledu pod površjem na tečajih planeta. Voda pa je prisotna tudi v tankih oblakih. Tu in tam slana voda morda teče po pobočju kakšnega hriba ali kraterja. /…/ Znanstveniki iščejo dokaze, da bi odgovorili na zelo zanimivi vprašanji: ali je bilo na Marsu kdaj življenje in ali bi lahko Mars v prihodnje gostil življenje.«
Laura Petan: Kako je zajec delil srečo
Morfemplus, 2025
Laura Petan je kočevska pesnica in pisateljica, ki jo je literarno ustvarjanje poneslo v svet otroške literature. Kot pravi sama, so njen največji navdih pri pisanju pravljice. Te so polne simbolike in sporočil, ki jih je vredno predati naprej. Prav takšna je njena najnovejša slikanica Kako je zajec delil srečo. V njej ima glavno vlogo dolgouhec, ki je za rojstni dan dobil fotoaparat. Nikomur ni dovolil, da bi ga uporabljal, naposled pa le razočarano ugotovil, da ni na nobeni fotografiji. Kot se za pravljice spodobi, je tudi zajec na koncu le spoznal, da je lepše, če si stvari delimo s prijatelji.
Laura Petan se je mladim bralcem priljubila že s slikanicama Rozi in pripovedjo v verzih O dveh miškah. Rada se odzove tudi na povabila za predstavitev svojih del v šolah, jeseni pa se nadejamo, da nas bo obiskala tudi v Knjižnici Kočevje in predstavila svojo najnovejšo slikanico. S prisrčnimi ilustracijami jo je opremila mlada, nadarjena ilustratorka Jerca Potrebuješ.
Odlomek iz besedila:
»Gospoda Jazbeca je prosil, da je naredil zadnjo fotografijo. Na njej je bil z vsemi svojimi prijatelji. Objemali so se čez ramena in se smejali na vsa usta, iz oči pa jim je sijala čista sreča. Zajcu je bilo vsakič, ko jo je pogledal, toplo pri srcu. Spomnila ga je, da se je tistega dne naučil nekaj zelo pomembnega. »Če tisto, kar osrečuje tebe, deliš s prijatelji, potem je tvoja sreča še večja!«
David Jensterle, Juan Juvančič: Jakob Aljaž
Celjska Mohorjeva družba, 2025
Za mlade bralce so pri Celjski Mohorjevi družbi izdali strip o vélikem Slovencu Jakobu Aljažu. Samo še nekaj dni nas loči od 6. julija, ko bomo praznovali 180. obletnico njegovega rojstva. Besedilo za strip je napisal David Jensterle, ki poleg pastoralnega dela duhovnika veliko ustvarja tudi na področju kulture. Ilustriral pa ga je Juan Juvančič, v Argentini rojen grafični oblikovalec, ki sedaj živi in ustvarja v Sloveniji. Mlajši generaciji kratko in jedrnato predstavita prelomne dogodke in dosežke v življenju tega bojevnika za slovenske gore in slovenstvo, kot poimenujeta Jakoba Aljaža. Strip zaključujeta z mislijo, da je bil »Jakob Aljaž duhovnik in razumnik, ki je energijo, znanje in lasten denar vlagal v napredek tako na duhovnem kot na drugih področjih: v planinstvu, glasbi, zlasti petju, pa tudi v gospodarski in prosvetni razvoj podeželja. Kjerkoli je deloval, se je zavzemal za složnost med Slovenci. Spodbujal jih je, naj iščejo odlike, ki jih delajo Slovence, in skupne točke, ki jih povezujejo.«
In naj vas ta misel spremlja skozi vse počitniške dni. Morda se boste tudi sami odpravili po planinskih in gorskih poteh, ki jih je obiskoval Jakob Aljaž. Kdo ve, morda pa vas pot zanese tudi na vrh Triglava, kjer nad Slovenijo bdi prav Aljažev stolp …
Tokratno oddajo Knjižni molj je pripravila bibliotekárka Špela Činkelj.
KNJIŽNI MOLJ
13. 6. 2025
Anja Kovačič: Peter Opeka, ostani z nami
Beletrina, 2025
Novinarka, popotnica in pisateljica Anja Kovačič takole začenja svojo pripoved o misijonarju Pedru Opeki: »Pred petintridesetimi leti je prvič stopil mednje. Na smetišče, kjer so v raztrganih improviziranih šotorih prebivale družine z deset in več otroki. Med ljudi, na katere je človeštvo pozabilo. /…/ Že več kot petdeset let vztraja na Madagaskarju – četrtem največjem otoku sveta, razpetem v Indijskem oceanu ob obalah južne Afrike. V deželi, kjer bujne naravne lepote, od mističnih kruhovcev do igrivih lemurjev, le za trenutek prikrijejo brutalno resnico: korupcija, revščina in brezizhodnost so še vedno vsakdanjik milijonov.«
Zgodba o misijonarju slovensko-argentinskih korenin ni tipična biografija. Gre predvsem za zbir doživetij in pogovorov, ki jih je pisateljica doživela v času bivanja pri Petrovi malgaški družini. Tenkočutno, iskreno, prepričljivo se bralcu izrisuje podoba misijonarja, ki ga odlikujeta človečnost in sočutje. Ob branju se postopoma razkriva, zakaj »Madagaskar ni le kraj, ki ga opazuješ – je otok, ki se ti vtisne v dušo, s svojim vonjem, zvoki in zgodbami, zakopanimi v rdečo zemljo.«
Bralci ob pripovedovanju začutijo tudi nemoč, stisko, ogorčenje, saj je »stanje v državi čedalje slabše. Voda na otoku je vse bolj onesnažena. Smeti so ukoreninjene v zemlji.« A kljub temu Pedro Opeka s svojim somišljeniki, prijatelji, podporniki in dobrotniki že več kot petdeset let vztraja in vrača vero v človeštvo. Z dušo in telesom živi za najbolj revne, zapuščene Malgaše. V Humanitarnem združenju Akamosa ali Mestu dobrih prijateljev ljudi združuje z delom, disciplino in močjo. Pogum za svoje delo pa najde v moči Duha, Ljubezni in sočutja.
Gre za pretresljivo in obenem čudovito pripoved, ki nas želi prebuditi iz naše otopelosti, zahodnjaškega preobilja in spomniti, kako malo potrebujemo za srečo. Vse, kar nam življenje ponudi v izziv, pa lahko premagamo tako, da živimo v resnici, iskreno, z ljubeznijo in medsebojno pomočjo.
Pohvaliti velja pa tudi potezo založbe Beletrina, ki bo od vsakega prodanega izvoda knjige namenila en evro, po prodanih tisoč izvodih pa dva evra Humanitarnemu združenju Akamaosa. Razlog več torej, da podpremo tako slovenskega založnika kot sočloveka, ki potrebuje pomoč.
Odlomek iz besedila:
»Ne bom si belil glave, niti domišljal si ne bom, kaj se zgodi, ko umremo. Naj bo eno lepo presenečenje. Če si skušal biti iskren, pošten, četudi si delal napake, če si iskreno prosil za odpuščanje, če se nisi imel za nekaj več od drugih, jih nisi poniževal in si delal za skupno dobro … Takšnemu človeku se ni treba bati smrti.«
Rebecca Yarros: Kar ostane nedokončano
Hiša knjig, 2025
Vzhajajoča pisateljska zvezda Rebecca Yarros bralca odpelje v ameriško zvezno državo Kolorado. Tam se Georgia Ellsworth pravkar pripravlja, da se po šestih mučnih letih zakona znebi priimka nezvestega moža in spet postane Georgia Stanton. Ob tem pa na plano izbruhnejo še sveži spomini na preminulo babico, priljubljeno pisateljico ljubezenskih romanov Scarlett Stanton. Edino, ki ji je nudila zanesljiv dom in materinsko ljubezen.
Zdi se, da je Georgio sreča pustila na cedilu, saj se mora poleg sramotne ločitve spopasti še z babičino zapuščino. Njeno življenje se samo še bolj zaplete, ko spozna, da bo babičin nedokončan avtobiografski roman do konca spisal arogantni, samozavestni Noah Harrison. Javnost ga pozna kot pisatelja tragičnih ljubezenskih zgodb, ki se običajno končajo z žalostnim koncem.
Georgia in Noah sta prisiljena v sodelovanje, ob prebiranju pisem, ki sta si jih pisala Scarlett in njen mož Jameson, pa spoznata, da so nekatere zgodbe z namenom ostale nedokončane.
Gre za dramatično, strastno pripoved, ki bralca mojstrsko vodi čez dva povsem različna časovna obdobja, ob tem pa uspe prikazati zapletene moško-ženske odnose. Vanje vplete ves diapazon silovitih čustev in občutij, ki jih lahko rodi le prava, usodna, neponovljiva ljubezen.
Odlomek iz besedila:
»Jane Austen našega časa«, sem zašepetala, ko sem brala citat z naslovnice. Nikoli se nisem nehala čuditi temu, da je bila babica najbolj romantična dušica, kar sem jih kdaj poznala, pa je kljub temu večidel življenja preživela sama, pišoč knjige o ljubezni, medtem ko jo je imela priložnost izkusiti le pičlih nekaj let. Celo ko se je poročila z dedkom Brianom, sta skupaj preživela le desetletje, preden ga je vzel rak. Morda so bile ženske v moji družini preklete, ko je šlo za ljubezen.«
Uroš Buh: E-kolesarska potepanja
Mladinska knjiga, 2025
Izum modernega kolesa sega v 19. stoletje, sledila pa so še mnoge druge različice tega priljubljenega vozila. V zadnjih nekaj letih pa so pravi razcvet doživela električna kolesa, ki imajo integriran električni motor za pomoč pri pospeševanju in vzdrževanju hitrosti. Prav motor, ki pomaga premagovati razdalje in vzpone, prepriča tudi povprečne in občasne kolesarje. Uroš Buh, ki je tudi sam strasten kolesar in tekač, je zato z mislijo na rekreativne kolesarje pripravil priročnik, v katerem predstavlja 50 kolesarski izletov v treh težavnostnih stopnjah.
Slovenijo je prekolesaril podolgem in počez, trase pa so izvirne, atraktivne in večinoma krožno zasnovane. Vse so opremljene s QR-kodami, s katerimi si na mobilnik lahko naložimo GPX-sledi. Na koncu pa najdemo še dvostransko preglednico poti s ključnimi informacijami.
Ob listanju tega lično oblikovanega priročnika vas bodo zagotovo zasrbeli podplati, da se še sami odpravite na kolesarski izlet. Morda začnete kar s potjo skozi kočevske gozdove v dolino Kolpe, ali pa s katero od drugih predlaganih poti. Prav vse pa vedno znova dokazujejo, da je Slovenija čudovita kolesarska destinacija.
Odlomek iz besedila:
»Osilniški krog med kolesarji »specialkarji« že dolgo velja za klasiko, da pa to ni samo mit, sem se prepričal na lastne oči, saj sem med izletom naletel kar na dve slovenski profesionalni ekipi, ki sta tam trenirali. Zahtevnost terena ali preprosto optimalni pogoji tudi po vseh drugih kriterijih: količina prometa, kakovost podlage, preglednost? Dejal bi, da kombinacija vsega skupaj, predvsem pa noro lepa in izredno redko poseljena pokrajina.«
Jean-Baptiste in Marie Maillard: Povej mi tisto lepo zgodbo o Karlu Acutisu
Celjska Mohorjeva družba, 2025
Francoska zakonca Maillard sta za najmlajše bralce pripravila slikanico, ki oživlja zgodbo italijanskega milenijskega svetnika Karla Acutisa. S svojim kratkim, a intenzivnim življenjem je zaznamoval 21. stoletje. Pred bralci oživijo podobe iz njegovega življenja. Vse od najzgodnejših otroških spominov, do pomembnih prelomnic in vsakdanjih srečanj z družino, prijatelji ali neznanci. Vsi se ga spominjajo kot veselega, nasmejanega, prijaznega fanta z neverjetno čutečim srcem. Že od zgodnjega otroštva pa je kazal veliko zanimanja za sveto in presežno. Svoje znanje računalniškega programiranja je uporabil za predstavitev evharističnih čudežev na spletu. Pri petnajstih pa je nenadoma zbolel za hudo in neozdravljivo obliko levkemije, zaradi katere je leta 2006 tudi umrl. Kmalu po njegovi smrti sta Karlova starša začela dobivati pričevanja ljudi, ki so doživeli čudež na Karlovo priprošnjo. Za blaženega je bil tako razglašen že leta 2020, svet pa čaka, da ga novi papež razglasi tudi za svetnika.
Slikanica na otrokom dostopen način približa življenje tega izjemnega najstnika, ki je s svojimi dobrimi dejanji pustil trajen pečat. Branje, ki navdihuje in razveseljuje!
Odlomek iz besedila:
»Nekaj mesecev po pogrebu je pri Acutisovih pozvonila neka gospa. /…/ Gospa je vstopila, sedla na zofo in začela pripovedovati. »Bila sem na Karlovem pogrebu. Tako ljubezniv fant je bil. Hotela sem biti zraven. Ampak že pred časom sem izvedela, da imam raka in da me čaka zelo težko zdravljenje s kemoterapijo. Zelo žalostna sem bila. Na pogrebu pa je bilo toliko veselja in miru, da sem pomislila: ‘Karel je gotovo v nebesih!’ In tako sem molila k njemu: ‘Karel, če si v nebesih, prosi Jezusa, naj me ozdravi brez kemoterapije.’ V tistem trenutku sem začutila v sebi nekaj zelo milega in nenadoma sem bila prepričana, da je Karel pri Jezusu izprosil mojo ozdravitev. /…/ Karel je pri meni dosegel čudež. Mislim, da je svetnik!«
V sončno petkovo popoldne pa naj vas pospremi misel Rudija Kerševana: »Najboljša knjiga je tista, ki jo strastno prebiramo, ne le zaradi zgodbe, zaradi melodije, ki se ustvarja, ko jo prebiramo in nas z njo prepoji.«
Tokratno oddajo Knjižni molj je pripravila bibliotekárka Špela Činkelj.