Knjižnica Kočevje sodeluje s kočevskim Radiom Univox tudi pri oddaji Otroški brlogec, ki je na sporedu vsako soboto med 9. in 10. uro zjutraj. Opise priporočenih knjig za otroke z vsebino, ki se navezuje na temo oddaje, prispeva naša knjižničarka Beti Južnič.

Arhiv letošnjih oddaj:

Edi se uči leteti

Osnova naše kulture je, da si ljudje med seboj pomagamo. Pomagamo staršem, otrokom, drugim sorodnikom, prijateljem, sosedom in če je le mogoče vsem, ki so pomoči potrebni. Kaj pa živalim? Živali so, mogoče se premalo zavedamo, čuteča živa bitja in zaradi tega so nam blizu. Zato moramo z njimi lepo in spoštljivo ravnati in jim tudi pomagati. Da bi jim lahko pomagali, jih moramo tudi dobro poznati, da ne bi v svoji skrbi naredili kaj narobe.

Zaplet, ki lahko nastane z nepoznavanjem, opisuje tudi današnja slikanica Edi se uči leteti. Ustvarila jo je mednarodno priznana slovaška ilustratorka Katarina Macurova in opisuje zaplete, ki nastanejo, ko Erni pomaga svojemu prijatelju Ediju, da bi se naučil leteti. Seveda, uganili ste, Edi je ptica in Erni je prepričan, da vse ptice letijo. Res se trudi, ima nešteto domislic in poskusita različne oblike učenja. Erni ne ve, da Edi ni navaden ptič, temveč noj. Kako je z noji in letenjem, mi vemo, kaj ne? Zato z zanimanjem sledimo njunim poskusom in dogodivščinam ter čakamo, kdaj bo Erni razumel, kakšni ptiči so noji…

Veseli smo slikanic slovenskih avtoric in avtorjev, odlično je, da dobimo tudi prevode kvalitetnih slikanic avtorjev iz drugih držav. S tem bogatimo naš knjižni trg in omogočamo večjo izbiro branja. Z branjem potujemo po svetu, kot naš medvedek Beri  in širimo svoje znanje in obzorja.

Živali, živali vse naokrog

Pisati za otroke ni lahko: vsi, ki se ukvarjajo s tem, potrebujejo veliko pretanjenosti in posluha za otroško domišljijo. Še zahtevnejše je pisati pesmi, ohraniti pesniško obliko in istočasno napisati verze tako, da so otrokom všeč. V zgodovini slovenske mladinske književnosti poznamo kar nekaj zanimivih likov, ki so jih pesniki ustvarili za otroke.  Pred skoraj petdesetimi leti je Niko Grafenauer ustvaril Pedenjpeda, navihanega požeruščka, ki nas zabava in poučuje.

Osemdesetletni pesnik ni prenehal z ustvarjanjem in pred nami je njegova nova pesniška zbirka Živali, živali vse naokrog, za katero je navdihujoče ilustracije prispevala Polona Lovšin.  Nastopa približno petdeset različnih živali, domačih in gozdnih, slovenskih in tujih in vsaka dobi svoj verz. Praviloma se verzi nanašajo na kakšno posebno značilnost živali, po čemer jih otroci prepoznajo in ločijo od drugih. Slikanico lahko beremo od začetka, ali pa preberemo verz o tisti živali, ki nam je najbolj všeč.

Konj s kopitom grebe v tla,

rad bi bil čimprej doma.

A žrebiček lahkih nog,

poskakuje naokrog.

Že večkrat smo poudarili in navajali rezultate raziskav, ki dokazujejo, da je glasno branje in skupno listanje knjig pomembno za otrokov razvoj. Ni dokazov, da se branje pesmi razlikuje od branja slikanic, toda dobre rime imajo zagotovo prav poseben čar. V naši knjižnici jih imamo spravljene na posebnih policah, da jih lažje najdete. Če se ne morete odločiti, katero bi si sposodili, vam bomo knjižničarke z veseljem pomagale.

Zlati želod

Jesen le prihaja, čeprav imamo še krasno poletno vreme. V jesenskem času pobiramo pridelke, ki so dozoreli in jih shranjujemo za zimo. Podobno kot ljudje, skrbijo za hrano tudi živali v gozdovih, jo nabirajo in shranjujejo  za zimo. Od dobro pripravljene zaloge je odvisno njihovo preživetje, saj mora zbrana hrana zadostovati za dolge zimske mesece.

Glavna junakinja današnje slikanice je veverica, ki je še posebej živahna v nabiranju hrane. Slikanico, v kateri je veverico in želod predstavila malce drugače, kot smo vajeni, je napisala večkrat nagrajena angleška avtorica Katy Hudson. Veverica je najhitrejša žival v gozdu in zato vsako leto zmaga na tekmovanju »Lov za zlati želod«, saj ga vedno najde prva. Vendar so ob šestdesetletnici tega tradicionalnega tekmovanja organizatorji spremenili pravila. Na tekmovanje se lahko prijavijo samo ekipe. Veverica je jezna in ne razume, zakaj je to potrebno, saj je ona najhitrejša in ne potrebuje pomoči. Toda nima izbire, pravila so pravila in na tekmovanje se prijavi s prijatelji. Prav kmalu jih zapusti in sama najde zlati želod. Toda pravila so organizatorji spremenili namenoma in veverica hitro spozna, da brez prijateljev ne bo mogla zmagati. »Za veverico so bili prijatelji odslej VEDNO na prvem mestu

O prijateljstvu smo že velikokrat govorili. Avtorice in avtorji slikanic se zavedajo pomembnosti prijateljstva med otroci in zato pogosto pišejo o tem. V Knjižnici Kočevje imamo veliko knjig  o prijateljstvu in čakajo na vas, dragi mladi bralci.

Kam so šle čebelice?

V reviji NATURE, eni najbolj uglednih in odmevnih znanstvenih revij na svetu, je skupina raziskovalcev, med katerimi so bili tudi arheologi iz Slovenije, objavila rezultate analize lončarskih izdelkov, ki so jih našli tudi na ozemlju Slovenije. Uporabljali so jih ljudje v mlajši kameni dobi ter so stari več tisoč let. V njih so našli ostanke čebeljega voska, kar kaže, da so ljudje na območju sedanje Slovenije že začeli udomačevati čebele. Ne vemo sicer, če so jih udomačili samo zaradi sladkega meda; zanimivo bi bilo vedeti, če so že takrat kaj vedeli o zdravilnosti in vplivu meda na zdravje. Čebele namreč s svojim zbiranjem peloda prispevajo k boljšemu pridelku hrane ker rastline oprašijo. Zaradi tega so tako zelo pomembne za preživetje človeštva.

Truditi se moramo, da že majhnim otrokom privzgojimo spoštovanje do čebel. Zato ni čudno, da imamo veliko slikanic in poučnih knjig, v katerih nastopajo čebele. Današnjo, z naslovom Kam so šle čebelice? sta ustvarili avtorici Angležinja in Nemka, Julia Seal in Lena Steinfeld. Deklica Tina rada raziskuje naravo. Na poti sreča čebelico Bino. Sprva se prestraši, saj misli, da jo hoče čebelica pičiti, ko zleti k njej. A kot vemo, čebele ne pičijo kar tako, samo takrat, ko se branijo ali prestrašijo. Bina jo v resnici prosi za pomoč. Med zbiranjem nektarja se je izgubila in sedaj ne najde poti nazaj k svoji ogromni družini, ki šteje kar 8962 čebel. Vrnitev ni lahka naloga, potreben je pogum in iznajdljivost. V klepetu Bina deklici razloži, kako iz nektarja nastane med, pa tudi, zakaj potrebujejo med. »Z medom napolnimo satje in vsako celico zadelamo z voskom. Z medom se prehranjujemo pozimi.«, ji pojasni Bina.

Pri pridnih čebelicah je vedno dovolj meda, toliko, da ga ostane tudi za nas. Sladki med je zdrav in naraven, primeren za otroke in za odrasle. Ne sladkamo se z njim samo ljudje, poznamo še enega velikega ljubitelja medu, medveda. Medvedka z imenom Beri poznate tudi vi in stanuje v naši knjižnici. Gre za bralni projekt namenjen našim najmlajšim bralcem.

Rad imam prijatelje

Poletje je skoraj za nami. Zelo hitro so minevali dnevi počitnic in že so naši otroci v šoli, začel se je pouk. Zagotovo bi večina učencev, ko bi jih vprašali, česa so se najbolj razveselili, rekli: »Srečanja s prijatelji«. Zakaj je prijateljstvo tako pomembno, še posebno pri otrocih? Zato, ker s prijatelji preživimo veliko časa in se ob tem dobro počutimo. Medsebojno si pomagamo, ko je to potrebno. Poleg družine, gre za najpomembnejšo skupino v našem življenju. Prijateljstvo med vrstniki je zelo pomembno pri razvoju otrok, predvsem pri njihovih socialnih izkušnjah.

Današnja slikanica  Rad imam prijatelje,  nam na prijeten in razumljiv način razloži, kaj prijatelji pomenijo v življenju. Slikanica je ena izmed mnogih slikanic o čustvih, ki jih je ustvarila  mednarodno priznana avtorica Trace Moroney in so jih prevedli v 22 jezikov. Na vsaki strani slikanice je misel, lastnost ali značilnost prijateljstva. Tako, da si ob branju na lahkoten in razumljiv način zgradimo celovit pogled in razumemo, kaj prijateljstvo sploh je. S prijatelji mi je všeč in mi je zabavno, ob njih se počutim varno in zaželeno. Pomembno je, da se zavedamo: če želimo iskrene prijatelje, moramo biti tudi sami vdani prijatelji. Prijatelje zanimajo enake stvari kot nas, a vendar se razlikujemo – to je prednost prijateljstva in medsebojnega učenja. Avtorica zaključi slikanico z mislijo: »Da imaš dobrega prijatelja, moraš biti sam dober prijatelj«.

Upamo, da bo pouk vendarle potekal kot si želimo in se bodo otroci med seboj lahko družili in vzdrževali prijateljstva. Torej ne pozabimo, da je tudi knjiga naš dober prijatelj in zato vas na začetku tega šolskega leta vabimo v našo knjižnico, kjer vas čaka veliko prijateljic odličnih knjig.

Vprašanje za babico
Še malo, pa bodo počitnice. Težko pričakovane, prave počitnice in ne samo tiste navidezne, koronske. Pripravljamo se, razmišljamo in načrtujemo, kam bomo odšli v tem času. Možnosti in želje za počitnikovanje so različne, predvsem si želimo, da bodo zanimive, prijetne in varne. V to pa smo prepričani. Velika večina otrok bo del svojih počitnic preživela pri starih starših. Takšne počitnice so praviloma zabavne in vsebinske, saj stari starši izkoristijo vsako minuto za druženje z vnuki, za starše pa je to priložnost, da se malce odpočijejo in pozabavajo ter, če je le mogoče, posvetijo tudi drug drugemu.
Takšne prijetne in zabavne počitnice preživlja tudi vnuček pri svoji babici v današnji slikanici z naslovom Vprašanje za babico. Napisala jo je priznana slovenska pravljičarka Nina Mav Horvat, ki se zna približati otrokom in s svojimi zgodbami povezati vsakdanje teme z razumevanjem otroškega sveta. Ker dela kot vzgojiteljica v vrtcu, ji znanja in izkušenj ter navdiha ne manjka. Marta Bartolj je z nežnimi ilustracijami okrasila slikanico.
Vnuček uživa pri babici. Daleč od tega, da bi se samo igrala in lenarila, pomaga ji tudi pri vsakdanjih hišnih opravilih in okuša izvrstne obroke, ki jih pripravlja babica. Veliko se pogovarjata o vsem mogočem, a nekega dne vnuček postavi nenavadno vprašanje, na katerega babica ne zna, vsaj takoj ne, odgovoriti. Odgovor lahko pove le, ko čez nekaj dni tudi razume, zakaj jo to sploh sprašuje. Vprašanja ne bomo izdali, saj potem branje ne bi bilo tako privlačno.
V teh počitniških časih nikakor ne pozabite na branje, to velja tudi za babice in dedke in sploh za vse, ne samo za otroke. Vsak dan preberite vsaj eno slikanico ali knjigo, saj je to odlična naložba za prihodnost in zagotovo bolj koristna zabava kot gledanje televizije in drugih elektronskih naprav. Današnja slikanica je še na razpolago v Knjižnici Kočevje, pridite jo iskat, hkrati pa lahko izberete še veliko drugih zanimivih knjig. Odprti bomo vse poletne mesece, v jeseni pa vas pričakujemo na zaključku projekta »Dogodivščina medvedka Berija«. Če še niste zbrali vseh »šestih Berijevih glavic,« imate še kar nekaj časa, da to storite. Potem sledi sladko presenečenje.

IZ KNJIGE:
»Ne vem,« je iskreno odgovorila babica. »Zakaj te to zanima?« Vnuček jo je zelo resno pogledal in objel: »Upam, da še dolgo ne boš umrla, babi, ker sem najraje na svetu na počitnicah pri tebi!«

Vitez plemeniti, ki ni hotel se boriti

V srednjem veku so vitezi postali le plemiči ali možje, ki so storili nekaj dobrega-plemenitega. Poznamo jih kot bojevnike, ki so se v oklepih in na konjih borili proti različnim sovražnikom. Živeli so v gradovih in se od rane mladosti urili za viteze. Ko so bili dobro izurjeni, so bili mladeniči s posebno slavnostno ceremonijo sprejeti med viteze in morali so se zavezati, da bodo pogumni in plemeniti. Toda kaj se zgodi, če je mlademu vitezu bolj ljubo branje dobrih knjig kot bojevanje? Vitez iz današnje slikanice Vitez plemeniti, ki ni hotel se boriti je prav takšen, rad bere, bojevanje pa mu ni najbolj všeč. Helen in Thomas Docherty sta angleška zakonca, ki skupaj ustvarjata,
Helen je avtorica in Thomas je ilustrator. Izdajata čudovite knjige za otroke, v katerih spodbujata branje in bralno kulturo pri otrocih. Lepega dne Lea opremijo z vsem kar vitezi potrebujejo ter ga pošljejo v svet, da bi se dokazal kot hraber vitez. Vzame orožje, ščit in konja, ne pozabi pa vzeti tudi velikega kupa knjig. Ko na poti srečuje hudobne in strašne nasprotnike, krilatega leva, hudobnega trola in seveda, gromozanskega zmaja, mu prav pridejo samo knjige. Namreč vsaka od teh pošasti ima tudi svojo mehko plat, vse rade poslušajo dobre zgodbe, ki so napisane v knjigah. Še bolj so srečni, ko jim Leo knjigo tudi podari. Sedaj postane vitez Leo junak, ker je ugnal vse grozne pošasti, to mu morajo vsi priznati. In sploh mu ni treba več v boj, odslej ga pustijo v miru brati. Da je bralni užitek še večji, je slikanica napisana v verzih. Ko obiskujemo gradove, pomislimo na viteze, ki so tam živeli in se urili za boj. Danes se ne vojskujemo več v oklepih in na konjih. Še boljše, vojn si ne želimo in tudi vojskovanja z orožjem ne! Borimo se z znanjem in delom, da bi nam bilo boljše in lepše. Pri tem so nam, tako kot vitezu Leu, v pomoč prav knjige in branje. Pouka bo kmalu konec, v knjižnici Kočevje upamo, da ste veliko brali in se z znanjem oborožili, kot je to storil vitez Leo.

Zvezda živalskega vrta

Naš odnos do živali je odsev našega odnosa do narave, saj so živali njen sestavni del. Najlepše je videti živali, ki se prosto gibljejo v svojem življenjskem okolju. Ker so plahe in jih moti hrup jih le redko opazimo v naravi. Živalski vrtovi so zaščiten prostor za različne živali iz vsega sveta. Skrbniki, torej zaposleni, skrbijo za živali, da jim olajšajo življenje v ožjem okviru kot bi ga bili deležni v njihovem naravnem okolju. Živali, ki jih drugače mogoče ne bi videli, ker so iz drugih kontinentov, v živalskem vrtu mirno opazujemo. Še posebej uživajo otroci, mi pa jih z zgledom učimo zaščitniškega odnosa do njih.
Današnja slikanica, z naslovom Zvezda živalskega vrta, nas popelje v pravljični svet živalskega vrta, v katerem v slogi in razumevanju živijo različne živali. Gre za prvenec in pravo svetovno uspešnico, avtorice Virginie Zurcher, ki nas res očara s svojo zanimivo, otrokom razumljivo in napeto zgodbo s čudovitimi ilustracijami Daniela Howartha. Neke mirne noči se v živalskem vrtu zgodi nekaj nenavadnega, z neba pade mala zvezdica. Po nesreči seveda, in zato si želi čimprej vrniti na nebo. Toda to mora storiti pred sončnim vzhodom. Vse živali bi ji rade pomagale, vendar niti močni lev, niti okretna opica in celo najvišja med njimi, žirafa, ne zmorejo spraviti zvezde nazaj na nebo. Pomoč pride prav nepričakovano, a kako, boste izvedeli, ko slikanico preberete. Žal zadnji mesec nismo mogli prav pogosto opazovati ponoči zvezde na nebu, saj je vreme precej neprijazno. Toda zagotovo smo vsi prebrali veliko knjig v tem času in vam v Knjižnici Kočevje želimo, da bi jih tudi junija in mogoče bomo zvečer pred pravljico lahko opazovali tudi kresničke, ki svetijo ta mesec.

Ris in iznajdljivost

Vsi, še posebno na Kočevskem, z zanimanjem spremljamo, kako strokovnjaki poskušajo obnoviti izumirajočo populacijo risov v Sloveniji. Risi v naših gozdovih so redki, tako da ima vsak svoje ime. Je skrivnosten, zanimiv pa je njegov način lova. Lovi iz zasede, saj zaradi šibkega srca ne znore hitrega ali dolgotrajnejšega teka. Španski avtor Jose Moran je ob pomoči ilustratorja Simona Mendeza, ustvaril serijo slikanic, pod skupnim imenom Vrline, v katerih je predstavil različne živali in vsaki določil tudi posebno lastnost. Pri risu se je določil za iznajdljivost, verjetno tudi zaradi načina lova. Glavni junak ris Mino se izkaže tako, da zna ustrezno odgovoriti na izzive in težave v katerih se znajde. Prva je osamljenost: nima prijateljev in nihče se ne noče družiti z njim. Druga preteča nevarnost: sledi mu divji lovec, ki ga želi ustreliti in iz njega naredil trofejo. S pravo odločitvijo odgovori na oba izziva, pridobi si prijatelje, ki mu pomagajo tudi pri tem, da se izogne divjemu lovcu. Nekaj navad pa bo le moral spremeniti v svojem življenju … Katere, pa izveste, ko preberete slikanico. Risov ni veliko, a živijo v vseh delih sveta in se med seboj tudi malce razlikujejo. Skupno jim je, da so raje nevidni, samotarski, da podnevi počivajo, aktivni pa so ponoči. V naravi risa zelo težko srečamo. Zato vas vabimo, da živali spoznavate tudi s pomočjo knjig. V knjižnici Kočevje še vedno poteka projekt Dogodivščina medvedka Berija. Trenutno se nahajamo v Avstraliji. Vabljeni k obisku in izposoji knjig, od ponedeljka dalje si boste spet izbirali knjige sami.

Zaljubljeni deževnik Martin
V teh meglenih mokrih dnevih smo bolj kisle volje in če že moramo, se odpravimo od doma z dežnikom. Tudi večina živali raje poišče suho zavetje pred dežjem in strelami. So pa tudi izjeme. Deževniki med dežjem pridejo na površje, ker jih menda pritegne prav dež in vibracije, ki jih ustvarja, ko pada na zemljo. Zagotovo pa so zaradi tega dobili takšno ime. Ti majhni, na videz neugledni črvi, so v resnici ene najbolj za zemljo koristnih živali na svetu. V današnji knjigi Zaljubljeni deževnik Martin, ki jo je napisala slovenska avtorica Alenka Klopčič, spremljamo zgodbo o deževniku Martinu in o življenju teh skrivnostnih zanimivih živali. Na način, ki je razumljiv otrokom, spoznamo njihove življenjske navade in tudi to, da so obojespolniki. Predvsem pa je poudarjen njihov pomen za naravo, rahljanje prsti in predelavo odpadnega listja v koristno gnojilo, za to smo jim zelo hvaležni! Deževniki pa ne marajo tekoče vode, Martin pravi, da je hladna in nevarna. Zato pa obožujejo lužice, ki nastanejo po obilnem deževju in so prav po njihovem okusu: tople in blatne.  Knjiga ni tipična slikanica, je bolj ilustrirana zgodba. Toda deževniki so res zanimiva bitja. Že stari Egipčani in Grki so jih častili, zaradi njihove koristnosti so jih imeli za božji dar. Žal se je to kasneje pozabilo in še pred 150 leti so jih ljudje pobijali, saj so bili prepričani, da škodijo rastlinam na njivah in vrtovih. Danes se zavedamo njihovega izjemnega pomena in prav je, da jih opazujemo in s tem bogatimo svoje vedenje o naravi.
Midva sva prijatelja
Slikanice so oblika književnosti, kjer slike ilustrirajo in dopolnjujejo besedilo. Namenjene so otrokom v predbralnem obdobju in tistim, ki se branja šele privajajo. Vsebina je prilagojena tej starosti in ima praviloma vzgojno in poučno vsebino. Zato je razumljivo, da so glavni junaki v slikanicah največkrat živali, ki s svojimi lastnostmi poosebljajo ljudi in njihove lastnosti. Jež je pogost lik, saj je s svojimi bodicami in plašno naravo zelo zanimiv in malce skrivnosten.
Današnjo slikanico »Midva sva prijatelja« sta ustvarila dva nemška avtorja pisatelj Michael Engler in ilustratorka Joelle Tourlonias. V njej si jež najde prijatelja zajčka. Zajčka so očarale ježeve bodice, ježek pa se ni mogle načuditi zajčkovi mehki dlaki. Lepo sta se igrala in zabavala, tudi jedla sta skupaj. Najbolj sta bila vesela, ko sta našla polža na korenčku. Korenček je bil za zajčka, polž pa za … Toda prišla je zima in to je spremenilo njuno druženje. Kako boste lahko prebrali v knjigi. Izvedeli bomo tudi, ali je bilo njuno prijateljstvo s tem ogroženo. Prijateljstvo je pomembno, še posebej za otroke, in to je sporočilo današnje slikanice. Ukrepi, ki so bili sprejeti zaradi omejitve širjenja koronovirusa, so najbolj prizadeli prav prijatelje, saj se niso smeli družiti med seboj. S ponedeljkom se bo to spremenilo in s prijateljicami in prijatelji se boste lahko spet srečevali v vrtcih in šolah. Seveda, previdnost še vedno velja, a pomembno je, da se prijatelji spet srečajo in prijateljstvo potrdijo. Tudi v naši knjižnici vas že težko čakamo, saj imamo prav otroke najrajši. Saj veste, tisti, ki jim starši berejo v otroštvu, bodo ostali zvesti bralci celo življenje. Prav to si vse knjižničarke najbolj želimo.

Iz knjige
»Zajček in ježek sta postala najboljša prijatelja. Njuno prijateljstvo je bilo toplo kot kakav, sladko kot
med, in brezmejno, kot je bilo nebo nad njima.«

Kako je Evropa dobila ime
Kaj je lastno ime? Je označba, ki jo uporabimo za ločevanje in določevanje ljudi. Ljudje imamo osebna lastna imena in priimke, ki nam določajo unikatno, enkratno identiteto ali istovetnost. Poznamo tudi zemljepisna lastna imena, ki poimenujemo mesta, kraje, naravne pojave, kot so reke, jezera ali morja.
Tudi kontinent, na katerem se nahaja Slovenija, ima svoje ime: rečemo mu Evropa. Otroke poimenujejo starši, kako pa nastanejo druga imena, pa gotovo ni enostavno vedeti. Je pa vedno zanimivo, saj je to del naše zgodovine in pomen je pogosto skrit v različnih legendah ali mitih. Tudi ime Evropa je takšno. Evropa je bila prelepa kraljična, ki naj bi živela pred tri tisoč leti v Feniciji, deželi, ki jo danes poznamo kot Sirijo. Grška legenda govori o tem, kako se je vanjo zaljubil vrhovni bog Zevs in jo preobražen v bika, odpeljal čez morje. Tu se ji je razkril in njuni sinovi so postali pomembni vladarji v različnih kraljestvih tedanje Grčije. V njeno čast so stari Grki kontinent
poimenovali Evropa in ime se je ohranilo vse do današnjih dni. To zanimivo zgodbo oziroma legendo so prilagodili in oblikovali v slikanico z ilustracijami ugledne slovenske ilustratorke Mojce Cerjak. Slikanica Kako je Evropa dobila ime je lep primer, kako lahko tudi majhnim otrokom razložimo zgodovino, stare legende in kako te vplivajo na današnji čas. Je pa tudi lepo, da vemo, da je Evropa, ki je sedaj združena v veliko družino različnih narodov in kljub vsem težavam deluje, dobila ime po lepi deklici. Tudi drugje po Evropi se sicer strogi ukrepi, s katerim smo omejili širjenje nevarnega virusa, počasi ukinjajo. To pomeni, da so tudi knjižnice odprte za svoje uporabnike, seveda ob upoštevanju določenih varnostnih ukrepov. Če želite dobro knjigo, si lahko pomagate z našo spletno stranjo. Sicer ne boste mogli fizično brskati po knjižnih policah, lahko pa to storite na povezavi www knjižnica-kočevje.si priporočeno-branje-za otroke in mladino, na kateri predstavljamo priporočeno leposlovje s kratko vsebino za lažjo odločitev. Veselimo se srečanja z vami! Vaša knjižnica Kočevje

Kovanček

Prvi denar, kovance, so skovali v antičnem mestu Lidiji, 700 let pred našim štetjem. S tem je denar postal del človeške civilizacije in popolnoma vpet v naša življenja. V sodobnem času uporabljamo za plačilo poleg kovancev in bankovcev zelo priljubljene bančne kartice, ki jih otroci sicer vidijo, vendar njihovega pomena ne razumejo v celoti. Ravnanja z denarjem se morajo naučiti, tako kot vsega drugega v življenju. To ni lahko, saj vemo, da tudi veliko odraslih z denarjem ne zna ravnati in svoje napačne vzorce prenašajo na otroke. Kako razložiti otrokom, da denar ni vrednota sama po sebi, ko pa odrasli na to pogosto pozabljamo in si želimo čim več nesmiselno zapravljati in kupovati trenutke sreče …
V slikanici z naslovom Kovanček, ki jo je ustvarila Mojca Brglez Tomec, nastopata glavna lika prijatelja Tom in Lukec. Tom je bolj površen deček, ki mu ni mar za to, če kaj uniči ali pokvari, saj mu bodo starši kupili vse, kar si bo zaželel. Lukec je njegovo nasprotje, za stvari lepo skrbi in razume, da je denar dobrina, za katerega morata starša delati. Nekega dne se Tom in Lukec odpravita na izlet in najdeta majhen kovanček. Sam po sebi sicer ni veliko vreden, a jima na koncu še kako prav pride pri nakupu sladoleda. Mogoče bo tudi Lukec razumel, da denar ni nekaj kar pride v neomejenih količinah iz plastične kartice, da morajo starši hoditi v službo in delati in so zato veliko manj časa s svojimi otroki. Skrbno ravnanje z denarjem nas varuje tudi pred pretiranim pohlepom in grabežljivostjo. To so vedeli že stari Grki in so zato vladarju starodavne Lidije, bogatemu Krezu pripisali hud konec. Zaželel si je namreč, da se vse česar se dotakne spremeni v zlato in zato je umrl od lakote.

Radosti življenja

Zakaj se veselimo življenja in kaj je tisto, kar nam polepša dneve, jih naredi lepe in polne? V resnici življenje sestavljajo majhne reči, drobna vsakdanja opravila, ki nas naredijo zadovoljne. Med najbolj pomembnimi pogoji za srečno in smiselno življenje ljudi je svet okoli nas, ki ga moramo ohranjati čistega in lepega, da bomo zdravi, se dobro počutili in v njem srečno živeli.

Današnja slikanica Radosti življenja nas spomni na to, kar že vemo, pa nam vseeno spet pove, kako pomembna sta okolje in narava za naše harmonično življenje. Gre še za eno slikanico angleške avtorice Emme Dodd, v kateri na razumljiv način pojasnjuje pomembna življenjska vprašanja. Da bi bil bralni užitek še večji, slikanico krasijo ilustracije z zlatim poprhom. Vprašajmo se, kaj naredi naše življenje srečno in veselo? Takšno ugibanje si postavita mali rjavi psiček in veliki psiček. Zdi se nam, da gre za očeta in sina, četudi nam avtorica tega ne razkrije in je mogoče njuno razmerje povsem drugačno. Očitno je, da sta si blizu, in da se imata rada. Poskušata se spomniti, kaj je vse tisto, kar nam naredi življenje smiselno, dragoceno in prijetno, a pri deseti številki obupata, ker ugotovita, da je radosti, ki nam jih ponuja življenje, veliko preveč in jih ne bi mogli našteti v enem dnevu. Nič hudega, jutri bo še en dan in ko se bosta zbudila, lahko nadaljujeta z naštevanjem.

Ti dnevi so res nenavadni. Življenje se je spremenilo, veliko več smo skupaj, s svojimi najbližjimi. Sreča je, da lahko uživamo v zelo lepem vremenu, toplem in neobičajno manj deževnem, kot se za april spodobi. Izkoristimo čudovito pomlad za sprehode, gledanje vseh teh lepih cvetlic in nežnega zelenega brstenja. Zvečer pred spanjem, pa se razvajajmo s kakšno knjigo, da bo dan popoln. Tudi branje dobrih knjig je ena izmed radosti življenja, vam sporočamo iz naše knjižnice in vas hkrati spomnimo, da je bil v četrtek, 23. aprila, mednarodni dan knjige, točno en dan za mednarodnim dnevom Zemlje. To zagotovo ni naključje, mar ne?

IZ KNJIGE:

Sedmo radost občutiš, ko prisluhneš škrabljanju dežja. Osma pripada toplim sončnim žarkom.”

O volku, ki je padel iz knjige

V davnih časih, ko še nismo poznali informacijske tehnologije, so se otroci ravno tako radi družili in igrali kot sedaj. Če je bilo vreme lepo, so se igrali na prostem, ob slabem vremenu pa različne družabne igre. Najstarejše poznane igre so šah, karte in domino, kasneje so se pojavile tudi namizne družabne igre, od najbolj znane in enostavne Človek ne jezi se do vse bolj zapletenih, ko gradimo, kupujemo ali igramo različne vloge. Vsem je značilno to, da igramo proti enemu ali več nasprotnikom in cilj je zmagati. Kot nalašč za te čase, ko so družine več skupaj in si želimo še kaj drugega kot običajnih računalniških igric. Poudariti moramo, da so veliko zanimivih družabnih iger spodbudile prav knjige, stripi ali knjižni junaki.

Današnja slikanica O Volku, ki je padel iz knjige je tudi takšna, da jo lahko beremo in spremljamo kot igro. Napisal jo je belgijski pisatelj Thierry Robberecht, ki ima bogate izkušnje s pisanjem knjig za otroke in sodelovanjem z različnimi ilustratorji. V Zoeini sobi so police polne različnih družabnih iger in predvsem knjig. Nekega dne ena zleti na tla in iz nje pade glavni junak – volk. Volk se želi vrniti nazaj v svojo knjigo, a mu ne uspe. V brezglavem begu pred mačkom, ki se ga prav nič ne boji, saj je volk iz knjige veliko manjši od njega, poskuša najti pravo knjigo – zgodbo zase. Nikjer ne najde prave knjige, volka nihče ne potrebuje. Po neuspešnih poskusih izbere pravo, vstopi v gozd in zagleda v rdeče oblečeno deklico. Zveni znano, toda konec zna biti drugačen od pričakovanega …

Zaenkrat smo še vsi doma, tudi Knjižnica Kočevje deluje le na daljavo. Sicer smo veseli, da je naša prenovljena spletna stran tako obiskana in tudi storitve, ki jih lahko nudimo vse bolj pogosto uporabljane. Želimo si, da bi se kmalu srečali v živo in da vam lahko ponudimo tudi drugačen storitve in ne samo takšne daljavo.

Otroci, če ste kaj lepega prebrali in so vas navdihnili knjižni junaki, vas prosimo, da nam pošljete kakšno risbico, lahko tudi medvedka Berija, ali pa ste morda kaj napisali in bi želeli to deliti z nami, bomo zelo veseli. Pošljite na naslov: knjiznica.kocevje@gmail.com ali na FB Messenger in sodelujte v igri.

Kaj šteje največ?

Velikonočni prazniki so tu, a letos drugačni. Zaradi širjenja koronavirusa se držimo doma, se ne družimo kot bi bilo običajno za praznične dni. Še vedno nismo zajezili bolezni in možnost, da zbolimo mi ali naši bližnji je tudi  priložnost, da razmislimo in premislimo kaj nam je pomembno in kaj želimo v življenju? Današnja slikanica, s pomenljivim naslovom Kaj šteje največ se ujema s takšnim razmišljanjem. Angleška avtorica Emma Dodd je pripravila lepo slikanico, v kateri na enostaven način pojasnjuje globoka življenjska vprašanja. Da bi bil bralni užitek še večji, slikanico popestrijo ilustracije s srebrnim poprhom. Vprašajmo se, kaj šteje največ v življenju? Takšno ugibanje si postavita mali rdeči konjiček in veliki sivi konj. Da bi našla pravi odgovor, se odločita, da se bosta sprehodila in ozrla okoli sebe. Kamorkoli prispeta, iščeta odgovor. Ne najdeta pa samo enega, ugotovita namreč, da je odgovorov veliko. Strinjata se samo z enim in tudi mi jima bi pritrdili: »Na koncu vedno največ šteje ljubezen«. Vsi želimo, da bo v teh dneh ljubezen tista, ki bo določala in opredeljevala naša življenja. Skrb za otroke, četudi jih imamo še tako radi, v teh časih res ni enostavna, je zahtevna in polna preizkušenj. Vsem, posebno starejšim, ki zaradi ukrepov ne morejo biti s svojimi ljubljenimi, želimo potrpljenja tudi to bomo preživeli in se o tem pogovarjali. Dobra knjiga, ki jo preberete zase, ali drugemu, nam bo ta čas zagotovo skrajšala in popestrila. Na pestri spletni strani Knjižnice Kočevje so tudi navodila, kako lahko pridete do slikanic in pravljic v avdio ali elektronski obliki, če vam jih je že zmanjkalo.
IZ KNJIGE: “Šteje največ pogum ali priznanje, da te je včasih strah? To, da si vedno med ljudmi, ali to, da si vzameš čas samo zase? Morda šteje to, da pohajkuješ naokoli, ali to, da včasih ostaneš doma?”

Nočne lučke in Še več nočnih lučk

V teh nenavadnih časih, da bi zaščitili sebe in druge pred zahrbtnim virusom, je vse drugače. Ostajamo doma in smo skoraj ves čas skupaj v družinskem krogu z našimi otroci. To zveni prekrasno, toda  ni vedno enostavno, ker smo navajeni drugačnega urnika. Potrebujemo veliko idej in potrpežljivosti za nove in nove aktivnosti, ki bi zamotile naše otroke, predvsem pa dejavnosti, ki bi jih sprostile, zabavale in razvijale njihovo inteligenco,  jezikovno in čustveno. Za tako ravnanje so velikega pomena tudi knjige iz katerih črpamo ideje.

Tokrat predstavljamo dve knjigi, Nočne lučke in Še več nočnih lučk, ki so namenjen otrokom, starim  od štiri do osem let. Ustvarila jih je skupina avtorjev: pisateljica za otroke, psiholog in umetniki iz različnih držav. V vsaki knjigi je dvajset  interaktivno prikazanih pravljic, ki so bile napisane tako, da umirijo in sprostijo otroke pred spanjem, obenem pa spodbudijo njihovo razmišljanje in domišljijo. Poslušajmo: »Zdaj je čas, da uživaš na zabavi. Kaj boš počel? Se boš pridružil igram? Si boš privoščil pojedino s sladkim nektarjem? Boš plapolajoč s krili preplesal vso noč? In, ko pride čas, da odideš domov, smukneš v posteljo, boš sanjal o gosenici, ki te je povabila na najboljšo zabavo doslej – o prijazni zeleni gosenici, ki te je povabila na Metuljčkov ples

Če teh knjig nimate in so ostale v knjižnici, ustvarite interaktivno pravljico iz kakšne druge zgodbe, ki jo imate na voljo. Sproščanje z vadbo vedno končajte s knjigo pred spanjem. Žal je tudi naša knjižnica začasno zaprta zaradi ukrepov proti širjenju koronavirusa. Vendar ves ta čas za vas pripravljamo nove knjige in nove vsebine na spletu. Popolnoma smo obnovili tudi našo spletno stran, ta je sedaj veliko bolj privlačna, razgibana in informativna. Oglejte si jo, morda boste našli kakšno zamisel kako popestriti te zelo naporne dni.

Ko mi je očka pokazal vesolje

Šole so zaradi ukrepov, ki so sprejeti za omejitev širjenja novega nevarnega koronavirusa, zaprte. Zato se naši otroci učijo in spremljajo pouk od doma. Pregovor pravi, da je vsaka nesreča lahko za nekaj dobra. Na to stanje moramo gledati s svetlejše plati. Sedaj smo veliko skupaj in imamo priložnost, da se lahko lotimo dodatnega izobraževanja in otrokom marsikaj razložimo in pokažemo ter tako obogatimo njihovo znanje in utrjujemo medsebojne odnose.

Slikanico je napisal znani švedski pisatelj Ulf Stark. Zvečer se majhen deček in njegov očka sprehajata. To ni navaden sprehod, temveč izobraževanje na prostem. Očka se je namreč odločil, da je sin že dovolj star, da mu lahko pokaže vesolje. Toplo se oblečeta in se mimo zaprtih trgovin odpravita v noč, do travnikov izven mesta. Deček vidi vesolje povsod okoli sebe: v polžu, roži, travi, toda njegov oče želi, da pogleda v nebo. Zvezde! Očka našteva ozvezdja po imenih in pokaže tudi na izginulo zvezdo in takrat lahko vidimo le še njeno svetlobo. Ob tem stopi v nekaj, kar ni tako lepo in tudi precej smrdi. Toda za dečka je tudi to del vesolja, četudi je očka zaradi tega malce slabe volje. Ko se vrneta, mama vpraša, “Kako je bilo v vesolju?”. “Bilo je lepo,” odgovori deček, »in zelo zabavno«.  Seveda, saj je bil z očetom na tako zanimivi dogodivščini in pustolovščini.

Nežna knjiga, prijetno zabavna, ki jo krasijo tudi takšne ilustracije, kar kliče po tem, da jo očetje preberejo svojim otrokom in se lotijo podobnega izobraževanja, saj zvezde lahko gledamo tudi od doma.

Pošasti

Pošasti so izmišljena bitja, vedno jih opisujemo kot grozna, zato nam povzročajo strah ali nelagodje. Največkrat domujejo v morju, jezerih, rekah, jamah, gozdovih ali na gorah, celo v omarah in pod posteljo naj bi se skrivale. Seveda, saj so jih ustvarili naši možgani in za domišljijo ni meja, ni ovir. Ker so tako nenavadne in strašljive, so priljubljena tematika pisateljic in pisateljev.
Današnja slikanica brez besed z naslovom Svetilnik govori o najbolj znani pošasti, orjaškem lignju, ki naj bi živel v temnih globočinah oceana. Ilustriral ga je mojster Damijan Stepančič in nam na šestnajstih risanih listih pričaral morje, ladje, svetilnik in takšnega orjaškega lignja, ki vse povezuje. Vsak posamezen bralec ali bralka si po ilustracijah ustvari svojo zgodbo. Nič ni boljšega za našo domišljijo kot ilustracije. Vsak pripoveduje zgodbo, ki je enkratna.
Otroci pred spanjem lahko vidijo različne pošasti v svoji okolici. Vzrok za to je bujna domišljija, zlasti ker ne želijo spati brez staršev. Zato je branje pred spanjem lep način uspavanja naših otrok. Pridite, dobre zgodbe vas vedno čakajo v Knjižnici Kočevje.

Zelišča male čarovnice

Imamo le dve besedi za čaj: čaj/chai/ča/cha in tea/tee seveda z vsemi izpeljankami. Obe besedi izvirata s Kitajske.
Čaj pomeni tako ali drugače obdelane ali posušene lističe, vršičke grmov ali dreves – čajevce. Poznamo veliko vrst čaja in ogromno različnih okusov. Zanimivo ga pripravljajo na Tibetu z maslom in soljo, z veliko sladkorja in meto v Afriki, z mlekom v Indiji, z začimbami pa v Kašmirju. Pri nas ne raste čajevec, zato pa poznamo različne rastlinske in zeliščne poparke, katere imenujemo čaj.
Polonca Kovač je slovenska mladinska pisateljica in prevajalka. V zgodbicah iz slikanice Zelišča male čarovnice nastopa čarovnička Lenčka, čudovite ilustracije pa je prispevala Ančka Gošnik Godec. Na meglen deževen dan Lenčka počiva. Njeno dremanje zmoti le votlo kašljanje sosede miši. Vzame platneno vrečko v kateri so lipovi cvetovi in dobra misel in jo odnese sosedi. “Malo čajčka ne bo škodilo, veliko bolje se boš počutila.” Miška se zahvali tako: “To je prav res dobra misel, hvala.
Ko smo bolni in v tem času so pogosti prehladi in viroze je prav, da naredimo zdravilne poparke iz zelišč, ki smo jih sami nabrali, pa še naše otroke naučimo katere mešanice so najbolj učinkovite.
Iz knjige:
RECEPT: Vzemi ščepec dobre misli, lipovega cvetja in planinskega mahu, polij s skodelico vrele vode in pusti stati nekaj časa na toplem. Zelo dobro zoper kašelj.