KNJIŽNI MOLJ
4. 4. 2025
Maud Ankaoua: Nikoli več brez sebe
Hiša knjig, 2025
Francoska pisateljica, ki so jo vzljubili bralci po vsem svetu, nadaljuje pisanje v slogu samospoznavanja in osebne rasti. V romanu Nikoli več brez sebe se glavna junakinja Constance znajde v zares nezavidljivem položaju. Obtičala je v strastnem, a nesrečnem razmerju s poročenim moškim, ki jo veže nase in ji povzroča čustveno odvisnost. Constance se ponudi priložnost, da se prijavi na delovno mesto v ugledni odvetniški pisarni. Na razgovoru je seveda uspešna, a pred začetkom dela ji nova nadrejena naloži nenavadno nalogo. Odpraviti se mora na pohod po romarski poti Camino. Nanjo se navadno romarji podajo z mislijo na to, da za seboj pustijo preteklost in se odprejo novemu življenju.
Constance sprejme izziv in vztrajno premaguje kilometre, njeno zagrenjenost in čustveno nemoč pa sprva spremlja le pokrajina. Sčasoma pa na poti spozna nove prijatelje in zlagoma se začnejo rahljati čustvene vezi, v katere je ujeta. Kot beremo v romanu, je namreč »romanje k svetemu Jakobu v Compostelo vedno edinstvena izkušnja, na kateri je polno pogovorov, srečanj in slovesov, po katerih vsak človek stopa naprej drugačen, nahranjen, zrelejši.«
Pisateljica bralce spretno vodi po notranjih občutjih književnih likov, mimogrede pa natrosi številna modra spoznanja o človekovi duši in medosebnih odnosih. Osrednje sporočilo zgodbe je namreč, da »šteje edino ljubezen, ki jo podarjamo in prejemamo ter predvsem ljubezen do sebe.« Pika na i zgodbi pa je seveda tudi čudovita pokrajina, po kateri potujemo skupaj s književnimi junaki.
Odlomek iz besedila:
»Constance je odločno zakorakala na Elizejske poljane. Bila je srečna, vsem strahovom navkljub. To podjetje je bilo zanjo velik dosežek: postala bo del elitne pisarne in se tako maščevala Lucasu, ki ji nikoli ni dovolil, da bi poletela. Resda ga bo videvala nekoliko manj, vendar bo končno lahko razprla kila. Ko je izvedel, da se poteguje za drugo službo, je ponorel, še zlasti, ker je šlo za pisarno njegovega največjega tekmeca. Ni verjel, da jo bodo sprejeli, kaj šele ponudili partnerstvo. No, dokazala mu bo, da se je motil, da je bila sposobna doseči tudi to.«
Janja Vidmar: Velika pustolovščina: razgibano življenje ustvarjanja zgodb
Umco, 2024
Aprila praznujemo kar dva praznika, ki sta povezana s knjigami. 2. april je mednarodni dan knjig za otroke, saj se je na ta dan rodil danski pravljičar Hans Christian Andersen. 23. aprila pa obeležujemo svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Tudi ta datum je povezan s književnostjo, saj sta na ta dan umrla Miguel de Cervantes in William Shakespeare. Prav tako se navezuje na katalonski običaj, da si na Jurjevo podarjajo knjige in cvetje.
Tudi slovenski založniki se že vrsto let trudijo, da bi izdajali kakovostna dela v slovenskem jeziku in s tem bogatili kulturno in narodno zavest. Pri založbi Umco pa so šli še korak dlje, saj se v zbirki Knjige o knjigah osredotočajo prav na pisanje o knjigah. Bogate izkušnje na tem področju ima uveljavljena in strastna pisateljica Janja Vidmar, ki se ponaša z več kot tridesetletno pisateljsko kilometrino. Njeno ustvarjalno pot bi resnično lahko opisali v smislu »per aspera ad astra«, saj je za svoj uspeh pri bralcih morala premagati številne ovire. V knjigi Velika pustolovščina povsem odkrito odstira pogled v pisateljski poklic – od negotovih začetkov, raznovrstnih izzivov, dvomov, neupravičenih kritik, pa tudi uspehov, priznanj in nenazadnje osebne izpolnitve pri opravljanju tako plemenitega poslanstva.
Gre za navdihujoče delo, ki v ospredje postavlja ljubezen do pisanja in branja. Ali kot pravi pisateljica sama: »Pisanje mi že od nekdaj pomaga razumeti svet, ki ga živim. To si želim tudi za bralce.«
Odlomek iz besedila:
»Ljudje si pisanje pogosto zmotno predstavljajo kot nekaj romantičnega, sentimentalnega: umetnika, sklonjenega nad mizo, ki ob brlivki s peresom praska po ročno izdelanem papirju in se pri tem zasanjano zazira v daljavo, iščoč navdih. V resnici gre za disciplinirano, trdo, sistematično garanje, plačano po učinku in ne po vloženih urah. Nikomur ni mar, ali zaslužiš za položnice in socialne prispevke, davke in računovodski servis, vsaj v mojem primeru zmenek z navdihom, božansko iskro, še nikoli ni bil tako materialen in posveten kot pred skoraj dvajsetimi leti, ko sem postala samostojna podjetnica. A vendarle sem se ukvarjala s tistim, kar me je osrečevalo in poživljalo. Bila sem ujeta v dramo lastnega ustvarjalnega procesa. Kadar se mi je posrečil odlomek, ki sem ga z užitkom prebrala na glas, sem bila iz sebe od vzhičenja.«
Čudovita knjiga o dinozavrih
Založba Grahovac, 2023
Založba Grahovac je po španski izdaji pripravila prevod atraktivne knjige, ki nagovarja mlajši del bralcev. V njej je namreč predstavljenih kar 46 različnih vrst dinozavrov, ki so živeli v zgodovinskem obdobju triasa, jure in krede. Gre za bitja, ki so živela v zares daljnem obdobju zgodovine. Njihovo življenje in usoda pa nas še vedno nerazložljivo privlačita, čeprav so minili že milijoni let, odkar so dinozavri hodili, leteli ali se plazili po planetu Zemlja. Na srečo je za njimi ostalo kar nekaj ostankov v obliki fosilov, ostankov in sledi, da so znanstveniki z veliko gotovostjo uspeli rekonstruirati, kako so dinozavri živeli, kako so bili videti in kako so se milijone let razvijali. Slikanico odlikujejo čudovite ilustracije, format knjige pa je oblikovan tako, da je posamezna vrsta predstavljena na dveh velikih straneh. Zares prava paša za oči, zato bodo ob branju zagotovo uživali tako mladi bralci kot njihovi starši.
Odlomek iz besedila:
Velikanski kot hiše in majhni kot martinčki. Krvoločni mesojedci in rastlinojedci v oklepih. Težko bi našli vznemirljivejša bitja, zato ni čudno, da smo tako očarani nad njimi. Nekaj posebnega je na njih in zaradi tega si o njih želimo zvedeti kaj več. Na našem planetu so živeli 180 milijonov let, tako da so imeli več kot dovolj časa, da so se med njimi razvile zelo različne vrste.
Mateja Kišek Vovk: Drevesa Slovenije in vse tisto, česar niste še nikoli slišali o njih
Kmečki glas, 2025
Strokovnjakinja s področja dendrologije in gozdne genetike Mateja Kišek Vovk je avtorica številnih člankov, knjiga Drevesa Slovenije pa je svojevrstno delo, v katerem se združujeta znanstveno in poljudno. Že v uvodu beremo, da ne gre za priročnik o določanju vrst, ampak predvsem za pripovedovanje njihovih zgodb. V teh so predstavljene ekološke, morfološke, včasih pa tudi gojitvene lastnosti. Še posebej velja izpostaviti opozorilo, da ne gre za hvalnico drevesom, ki našega občudovanja sploh ne potrebujejo. Brez ljudi bi drevesa namreč rasla bolje in lepše. V prvi vrsti je ta dragocena knjiga namenjena vsem, ki imajo drevesa radi, jih občudujejo in se čudijo njihovi raznolikosti. Predstavljenih je 71 avtohtonih drevesnih vrst, 12 tujerodnih in 6 grmovnic, ki jih največkrat najdemo na gozdnem robu, kot je denimo navadna leska, šipek, črni bezeg in borovnice.
Predstavljena drevesa so razdeljena na 8 glavnih skupin, glede na svoje lastnosti, npr. drevesa, ki so gospodarsko najpomembnejša, drevesa, ki uspevajo na mokrih rastiščih, tista, ki smo jih prinesli iz daljnih dežel, drevesne redkosti in druge skupine.
Gre za resnično izjemno delo, ki z vsebino in bogatim fotografskim delom bralca navduši in osupne, saj odkriva nova spoznanja o neskončni povezanosti in prepletenosti vsega živega okoli nas. Pika na i pa je obilica slovenskih in tujih pregovorov, ljudskih modrosti in odlomkov iz drugih besedil, ki odstirajo že nekoliko pozabljene modrosti o teh zelenih mogočnežih.
Branje, ki kar kliče k temu, da se odpravimo ven, občudovati vse, kar nam ponuja narava.
Odlomek iz besedila:
»Ljudje smo z drevesi tesno povezani že od nekdaj. Čeprav si človek domišlja, kako pomemben in mogočen je, mu drevesa dan za dnem dokazujejo, da ni. Drevesa lahko preživijo brez človeka in o tem ni nobenega dvoma, človek pa brez dreves ne more in o tem smo lahko tako trdno prepričani, kot je bil Einstein prepričan o neskončnosti človeške neumnosti. Prav zaradi tega v knjigi niso izpostavljena posamezna mogočna in velika drevesa. Razlog za to je preprost. Drevesa ne potrebujejo naše radovednosti. Ne želijo, da objemamo njihove krošnje in teptamo zemljo okrog njihovih korenin. Drevesa si želijo rasti v blaženem miru, za to pa lahko vsakdo poskrbi tako, da drevesa pusti pri miru, pristojne institucije pa jim zagotovijo ustrezne varstvene režime.«
Tokratno oddajo Knjižni molj je pripravila bibliotekárka Špela Činkelj.