KNJIŽNI MOLJ
21. 3. 2025
Lena Gregorčič: Dokler naju pes ne loči
Založba 5ka, 2024
Danes priljubljena avtorica spletne strani zdravahranazapse.si Lena Gregorčič je že pred prihodom čisto svojega prvega psa Rona kot literarna komparativistka prebrala vse, kar se je o psih dalo prebrati. Kaj kmalu je ugotovila, da ni priročnika, ki bi te zares pripravil na življenje s temi srčnimi bitji. Vrsto let je zato v njej tlela želja, da napiše kinološko prozo, ki bo bralcem v oporo pri skrbi za pse in razumevanju ljubezni do njih. Nastala je knjiga Dokler naju pes ne loči, ki v obliki kratkih zgodb odstre pogled v življenje pravega pasjeljubca. Ob zgodbah se nasmejemo, raznežimo, jokamo in ostrmimo nad globinami odnosa, ki se lahko splete med psom in njegovim skrbnikom. Vsebino dopolnjujejo tudi zgodbe drugih pasjeljubcev ki so delili svoje osebne zgodbe, občutke in izkušnje, ki so jih obogatile v odnosu s psom. Življenje s psom se začne – in konča – z odločitvijo. Temu, kar sledi vmes pa lahko rečemo nepozabna pustolovščina, ki vsakega pasjega skrbnika spremeni za vedno.
Odlomek iz besedila:
»Psi vidijo v globino in temo naše duše, pogosto je dovolj že pogled iz oči v oči in vesta, pri čem sta. Pri čem si. Na zunaj še lahko igraš vlogo mačota in alfa samca, neustrašnega bojevnika in lokalnega Bear Gryllsa, ampak tvoj pes te je videl tudi že v stanju popolne krhkosti, nebogljenosti in strahu. Videl te je ob dnevih, ko si, četudi sicer neustrašen, skoraj vrgel puško v koruzo. Obupal. Ko si se izgubil v mislih in življenju ter stežka našel pot nazaj. Videl te je takega, kot si, in ne takega, kot od tebe pričakuje družba. Poleg vseh tvojih vzponov je spremljal tudi padce. Veš, da jih ni bilo malo in bi jih le stežka priznal v javnosti in takrat ni sodil, očital, ampak se je ulegel zraven tebe in počakal, da mine. Sploh ni pomembno, kdo ali kaj si v življenju: vodja, direktor, akademik, znanstvenik, na vrhu ali obrobju družbe, na koncu dneva psu odstopiš mesto na kavču, zvečer skoči k tebi na posteljo in tam ostane do jutra. Verjetno je tvoja najbolj zvesta in iskrena družba, ki te pozna, zato se je pred njim nemogoče pretvarjati. Pravzaprav to niti nima smisla, ker te sprejema točno takega, kot si, izven vseh pričakovanj in pravil družbe.«
Bruno Šimleša: Kaj pa, ko zboli naš bližnji
Mladinska knjiga, 2025
Bruno Šimleša je tudi pri slovenskih bralcih postal prepoznaven s priročniki za osebnostno rast in psihološko podporo. Posebno pozornost namenja ljubezenskim odnosom in spodbuja k ustvarjanju zdravega odnosa do sebe. Pri svojem delu pa se Šimleša že več kot dve desetletji srečuje tudi z rakavimi bolnicami. Svoje izkušnje in spoznanja o tej temi je prelil v priročnik (P)ostati zdrav. V njem je v ospredju zdravje in kako nanj vplivajo naša čustva, misli in medosebni odnosi.
Priročnik Kaj pa, ko zboli naš bližnji je organsko nadaljevanje začrtane smeri. Svojci so namreč ob resni diagnozi v stiski in kljub najboljšim namenom pogosto ne vedo, kako pristopiti k bolniku, da mu bo pomoč zares v pomoč.
Vsebinsko je knjiga razdeljena na dva dela. V prvem je strnjenih 10 zlatih pravil, kako se odzvati in pomagati v težki situaciji. Drugi del pa prinaša podrobno analizo ankete, ki jo je opravil med 86 onkološkimi bolnicami. V njej je raziskoval, kakšni so najpogostejši pozitivni in negativni odzivi okolice.
Gre za čustveno naporno, a obenem izjemno branje, ki je veliko več kot le priročnik o zdravju. Nasvete in izkušnje v njem lahko uporabimo v vseh kriznih situacijah, s katerimi nas življenje preseneti.
Odlomek iz besedila:
»Ljubezen vedno pomaga. Vedno. Ljubezen lahko stopi del strahu, zmanjša stres in zagotovi varnejšo vožnjo na vrtiljaku življenja, ko se bližnji soočajo z resno diagnozo. In jim bolj zategne pas na vlakcu smrti, na katerega jih je nenadoma posedlo življenje. Ljubezen bo to divjo vožnjo vsaj nekoliko ukrotila. Čeprav ne more rešiti vseh težav, je lahko del rešitve. Zato jih imejte radi. Do onemoglosti. Ampak lastne, ne njihove! Pustite jim dihati, kadar to potrebujejo.«
Becky Kennedy: Dobri v sebi
Primus, 2023
Založba Primus je v zbirki Prima za starše izdala odličen priročnik dr. Becky Kennedy. Gre za priznano klinično psihologinjo z dolgoletno prakso, ki ji je revija Time zaradi inovativnih pristopov pri vzgoji podelila laskavi naziv »milenijska šepetalka otrokom«. Pri svojem delu raziskuje notranji svet otrok ter oblikuje strategije in vzgojne pristope, ki jih starši dejansko lahko uporabijo v praksi. Vsaka situacija je namreč edinstvena, vsi starši pa si želijo isto – da bi znali in zmogli vzgajati boljše.
Dr. Kennedy je zato zasnovala priročnik, v katerem je na podlagi izkušenj in raziskav zbrala strategije, ki krepijo povezanost med starši in otroki. Njeni pristopi temeljijo na načelu notranje dobrote. To pomeni, da smo v sebi vsi sočutni, ljubeči in velikodušni, dejanja pa so tista, ki so lahko napačna in slaba. Prav zato je tako zelo pomembno, da pri vzgoji otroka ne enačimo z njegovim napačnim ravnanjem.
V priročniku pa bralci najdemo tudi praktične rešitve za specifične vedenjske težave, s katerimi se srečujejo starši: s tekmovalnostjo med sorojenci, cepetavico, laganjem, tesnobnostjo, plahostjo in drugimi izzivi, ki jih prinaša starševstvo. Na sočuten, nežen način nas priročnik spodbuja, da nikoli ni prepozno za izboljšanje odnosa z otroki, da se z njimi povežemo in spremenimo smer, v katero se razvijajo.
Odlomek iz besedila:
»Starševstvo ni za strahopetce. Je neverjetno zahtevno, in kar je morda še pomembnejše – zanj potrebujemo ogromno samorefleksije, učenja in osebne rasti. Pogosto pomislim, da je starševstvo v resnici vaja za lasten razvoj in osebno rast; ko imamo otroke, se soočamo s številnimi resnicami o sebi, svojem otroštvu in odnosih v svoji primarni družini. Četudi lahko te informacije uporabimo, da se naučimo česa novega in pozabimo staro, pretrgamo začaran krog in okrevamo, moramo to početi, medtem ko skrbimo za svoje otroke, obvladujemo cepetavice, ostajamo na nogah kljub pomanjkljivemu spancu in izčrpanosti. To ni mačji kašelj. Morda si vsi lahko kar takoj vzamemo trenutek in si priznamo, da je izziv gromozanski.«
Eliseo Garcia Nieto: Čudovita knjiga o izumrlih bitjih
Grahovac, 2024
Zgodovina planeta, na katerem živimo, sega daleč v preteklost. Nihče ne ve, koliko vrst je na njem živelo, znanstveniki pa so odkrili, da se je v tem času zgodilo že pet velikih izumrtij. Španski pisatelj in ustvarjalec svojo pripoved zato začenja s z izumrtjem večceličnih organizmov, ki se je zgodilo pred več kot 600 milijoni let. Besedilo dopolnjujejo osupljive ilustracije živali iz pradavnine. Številne so bile precej večje, zato je v vsakem poglavju za lažjo predstavo dodana primerjava s človeško velikostjo. Prav tako v vsakem poglavju najdemo možne vzroke izumrtja. S pojavom človeka se zdi, da je bil za izumrtje vrst pogosto kriv prav slednji. Pri tem velja izpostaviti primer doda – ptice, ki je živela na Mavriciju v Indijskem oceanu in do 16. stoletja zanjo ni vedel nihče. Zaradi pretiranega lova so ga v le nekaj desetletjih iztrebili, s čimer je postal simbol izumiranja, ki ga povzroča človek.
Knjigo je strokovno pregledal mag. Matija Križnar iz Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani. V prvi vrsti je namenjena mladim bralcem, a bo zaradi svoje vsebine in grafične podobe navdušila tudi odrasle. Predvsem pa je lahko spodbuda za osveščanje o pomenu varovanja narave in vseh živih bitij, ki sobivajo z nami.
Odlomek iz besedila:
»Nobene ptice niso sestavljale večje populacije kot golob selec. Živel je v severni Ameriki in štiri stoletja pred izumrtjem jih je bilo okoli petsto milijonov, tretjina vseh severnoameriških ptic. Ime je dobil po svojih dolgih selitvah, ko so kilometrske jate za več ur zakrile sonce. Zadnji osebek je poginil v kletki in sam. /…/ Velike njorke so izumrle 3. julija 1844 na otoku Eldey (Islandija), ko so trije moški ubili njihov zadnji par, da bi ga prodali. Nekoč številna ptica je postala tako redka, da so muzeji in zbiratelji bogato plačevali, zato da so dobili kak primerek, preden bi bila izginila. Obstajalo je veliko zanimanje za njihovo ohranitev, vendar ne živih, ampak nagačenih.«
Kmalu bomo praznovali 25. marec, ki je posvečen mamam. Oddajo zato zaključujemo z mislijo ameriške kolumniste Erme Bombeck: »Mame morajo imeti tri pare oči … En par, da vidijo skozi zaprta vrata. Drug par, da vidijo nazaj in en par spredaj, da vidijo otroka, ko ga kaj polomi in mu brez besed povejo: Nič hudega, saj te imam rada.« Navdih, kako vašim mamam povedati, da jih imate radi, pa lahko najdete tudi na policah Knjižnice Kočevje.
Tokratno oddajo Knjižni molj je pripravila bibliotekárka Špela Činkelj.
KNJIŽNI MOLJ
7. 3. 2025
Julie Caplin: Mala koča na Islandiji
Učila,2024
V četrti knjigi iz serije Romantični pobegi ima glavno vlogo Lucy Smart. Že vrsto let je uspešna pri vodenju uglednega hotela, a trenutek nepremišljenosti jo uniči. Sodelavci se ji posmehujejo za hrbtom, izda jo fant, nazadnje pa jo grdo odpustijo. Brez priporočil pa je težko iskati novo službo. Lucy svojo žalost in razočaranje utaplja na prijateljičinem kavču. Z obema rokama zgrabi priložnost, da odpotuje na Islandijo in tam prevzame vodenje majhne turistične koče Severni sij. Odločena je, da bo pokazala vse svoje sposobnosti in znanje.
Žal pa Lucy ne ve, da je čedni škotski natakar Alex, ki jo prevzame že ob prihodu, na skrivni misiji. Poizvedeti mora, ali bo Lucy uspelo Severni sij spremeniti v privlačno turistično destinacijo in kako se bo spopadla z nenavadnimi dogodki, ki si kar ne nehajo slediti. So na delu res huldufólk, mitološki škratje, ali ima opravka s kom drugim?
Priljubljena angleška pisateljica bralca očara z zabavno, napeto in obenem romantično pripovedjo. Mimogrede natrosi tudi nekaj draguljev iz bogate islandske tradicije in osupljivih prizorov naravnih znamenitosti. Romanca v najboljšem pomenu besede.
Odlomek iz besedila:
»Misli so ji sunkovito zastale zaradi veličastnega razgleda skozi niz oken, ki so segala od stropa do tal in so se raztezala po celotni steni prostora. /…/ Neposredno spodaj je bil strm padec in zdelo se je, da je v zraku. Domiselni arhitekt je stavbo oblikoval tako, da je kar najbolj poudaril razglede in obrise pobočja. Na desno je razgibana obala vijugala stran od njih in izginila za ozkim izrezom kopnega, ki je štrlel kot kačji jezik. Na vrhu je bila vrsta skalnatih stebrov, ki so bili v tej svetlobi kot starodavne grobo obdelane šahovske figure. Na levo so obzorje zapolnili pregibi hribov s skalnimi vrhovi, vsak je bil vse višji in višji, dokler se ni končal v veličastnem, s snegom pokritem vrhu. Nič čudnega, da so ljudje verjeli v škrate, trole in druga skrivnostna bitja.«
Emily Henry: Smešna zgodba
Hiša knjig, 2025
Daphne Vincent obožuje veliko stvari. Obožuje svoje delo knjižničarke. Obožuje knjige. Obožuje zgodbe. In obožuje svojega zaročenca Petra, ki zna očarljivo povedati zgodbo, kako sta se spoznala. Zdi se, da sta srečna, svojo ljubezen pa nameravata okronati s sanjsko poroko. Čudovita pravljica pa nenadoma doživi nepričakovan preobrat. Peter na praznovanju fantovščine spozna, da se ne more poročiti z Daphne, saj je njegova resnična ljubezen najboljša prijateljica Petra. Bivšo zaročenko prosi, da se izseli iz skupnega stanovanja in jo prepusti usodi, ki pa ima za Daphne pripravljen nov izziv. Zatočišče ji ponudi Miles, ki se je znašel v enakem položaju. V trenutku razočaranja in žalosti skleneta, da si bosta privoščila vsaj malo zadoščenja. Izdajala se bosta, da sta srečno zaljubljena in se tako maščevala nezvestima partnerjema. Nepričakovana sostanovalca pa sčasoma spoznata, da imata več skupnega, kot se zdi na prvi pogled. Prav tako pa še vedno velja rek – ne sodi knjige po platnici …
Priljubljena ameriška pisateljica nas že ne prvih straneh romana odpelje v zabavno zgodbo, ki se odvija z vrtoglavo hitrostjo. Začini jo s ščepcem drame in romantike, Daphne in Milesu pa nameni iskrivo, duhovito in sočno ljubezensko zgodbo.
Odlomek iz besedila:
»Nekateri ljudje so naravni pripovedovalci zgodb. Znajo pripraviti prizorišče, poiskati pravi kót, vedo, kdaj zastati zaradi dramatičnega učinka in kdaj le bežno omeniti neprijetne podrobnosti. Če ne bi ljubila zgodb, ne bi postala knjižničarka, toda sama nikoli nisem znala pripovedovati zgodb. Če bi dobila cent vsakič, ko sem sama prekinila kakšno svojo anekdoto, da bi na glas premišljevala, ali se je to dejansko zgodilo v torek ali pa je bil pravzaprav četrtek, potem bi imela vsaj štirideset centov in tako bi prevelik del svojega življenja zapravila za premajhno izplačilo. Peter pa po drugi strani ne bi zaslužil niti centa, bi si pa prislužil zamaknjeno publiko. Še posebej mi je bil všeč način, kako je povedal najino zgodbo o dnevu, ko sva se srečala.«
Tero Isokaupilla in Danielle Ryan Broida: Adaptogeni
Primus, 2024
Raziskovalca s Finske in Amerike sta združila moči ter v knjižno obliko prelila starodavna spoznanja o naravnih zdravilih z vsega sveta, ki so polna hranil. Pojem »adaptogen« namreč združuje funkcionalne gobe in modulacijska zelišča, ki jih pri nas morda bolj poznamo pod izrazom »superživila«. Razdelita jih v več skupin, saj nekatera krepijo imunski sistem, zbranost, energijo, pomagajo izboljšati videz ali pa pozitivno vplivajo na dolgoživost. Natančno predstavita 21 adaptogenov, kako izbrati pravega, njihovo učinkovanje in nenazadnje, zakaj je njihova uporaba tako koristna. Na seznamu adaptogenov tako med drugim najdemo nekatera zelo znana živila, kot so denimo kakav, kurkuma ali ginseng. Spoznamo pa tudi druga, manj znana, kot so denimo čaga, šisandra, reiši in resasti bradovec.
Nadvse zanimiv priročnik, v katerem je tradicionalna modrost o zdravilnih rastlinah in funkcionalnih gobah podprta z izsledki najnovejših raziskav in kliničnih študij.
Odlomek iz besedila:
»Kakav so uporabljali kot valuto, spodbujevalec razpoloženja, ljubezensko mamilo, znamenje bogastva, obenem pa velja za najbolj kompleksno živilo na svetu. Je adaptogen, ki ga človeštvo uporablja najdlje. Ljudje s tem zrnom trgujejo, ga pijejo in molijo nad njim že 15.000 let! Beseda kakav izvira iz izraza kakaw v starodavnem jeziku zoque, ki so ga govorili Olmeki v Mezoameriki – bili so prva civilizacija, ki je oboževala kakav. Olmeki so nad kakavom navdušili Maje, ti so ga delili z Azteki, ki so tako zelo častili zrno, da so ga začeli uporabljati pri trgovanju – v Mehiki je bil veljavna valuta vse do leta 1887.«
Lučka Lučovnik: Osupljivke
Malinc, 2024
Jutri je 8. marec, dan, ki izpostavlja pomen ženske ekonomske, politične in socialne enakopravnosti. O njej govori tudi Lučka Lučovnik v knjigi Osupljivke, ki je izšla v zbirki Pa to ni res!, saj predstavi ženske, ki so pomembno soustvarjale in pogosto tudi spreminjale zgodovino. Začnemo kar v prazgodovini, kjer so bile prve osupljivke jamske ženske. Znanstveniki so namreč pred kratkim ugotovili, da so se na lov odpravljale prav tako pogosto kot moški, le lovile so nekoliko drugače. Med ženskami, ki so pomembno zaznamovale zgodovino, najdemo tudi Slovenki, Franjo Bojc Bidovec in Almo Karlin. Slednja se je čisto sama odpravila v svet, na številna zanimiva potovanja in o tem napisala veliko knjig, ki so še danes prave uspešnice.
Sprehodimo se po različnih časovnih obdobjih, prav vsem pa je skupno, da so v njem živele ženske, ki so si upale izstopati in si izboriti pravičnejšo družbo za vse. Vsako poglavje ima tudi predlog za lasten osupljiv podvig, ki ga lahko mladi bralci naredijo sami ali pa s pomočjo odraslih. Vsebino knjige lepo dopolnjujejo ilustracije Maruše Žemlja, izpostaviti pa velja tudi oblikovanje besedila, ki je skladno s priporočili za oblikovanje gradiv za dislektike.
Odlomek iz besedila:
»Kaj praviš na tole: »Deklice smejo hoditi v šolo samo do šestega razreda, potem postanejo gospodinje, medicinske sestre ali učiteljice. Drugi poklici so kvečjemu izjeme. Od doma smejo samo po nujnih opravkih, sicer jih mora spremljati sorodnik moškega spola.« Kaj misliš, koliko časa je minilo, odkar so bili v veljavi takšni zakoni? 100 let? 500? Žal ne. Tako so živele deklice in ženske v Afganistanu leta 2024!
Pred dobrimi 100 leti so bile ženske v podobnem položaju povsod po svetu. Takrat niso imele volilne pravice, kar pomeni, da niso imele besede pri tem, kdo bo vodil mesta in države. (Ti vodje so bili seveda moški.) In če tvoj glas nič ne šteje, se zate nihče ne bori. Ženske so morale zavihati rokave, če so hotele, da se kaj spremeni. /…/
Poimenovale so se sufražetke. Sčasoma so si vendarle izborile volilno pravico. Najprej na Novi Zelandiji, potem v Rusiji, ZDA, polovici Evrope in drugod.«
Naj vas v jutrišnje praznovanje pospremi misel odločne, pokončne borke za pravice vseh, Eleanor Roosevelt: »Moč ženske ni v tem, koliko zmore, temveč v tem, kako neustrašno gre skozi preizkušnje.« Bralcem in bralkam želimo čim več neustrašnosti in poguma za enakopravnost, obenem pa vas vabimo tudi v prostore Knjižnice Kočevje, kjer sta na ogled dve razstavi na temo osmega marca. Vabljeni k ogledu in izposoji!
Tokratno oddajo Knjižni molj je pripravila bibliotekárka Špela Činkelj.