KNJIŽNI MOLJ
10. 5. 2024
Björn Natthiko Lindeblad: Morda se motim
Vida, 2022
Uspešen švedski poslovnež Björn Lindeblad je sprejel odločitev, ki je zaznamovala preostanek njegovega življenja. Razdal je vse svoje imetje, se odpovedal ugledni in dobičkonosni karieri ter svoj smisel bivanja poiskal na drugem koncu sveta. Postal je gozdni menih v tajski džungli, kjer je s pomočjo vztrajnega meditiranja, posténja in odrekanja postopoma odkrival globoke zakonitosti človeškega bivanja. Svoje poslanstvo gozdnega meniha je kasneje živel tudi v Angliji in Švici. Zdelo se je, da Björna, ki je dobil meniško ime Natthiko oz. »tisti, ki raste v modrosti«, življenje ne more več presenetiti. A zgodilo se je leto 2008. Začutil je, da je »čas, da gre naprej.«
Vrnil se je na Švedsko in postal priljubljen predavatelj, govornik, motivator. S svojim zgledom in izkušnjami je nevsiljivo kazal pot sprememb, ki jo lahko izbere vsak.
V knjigi, ki je nastala s pomočjo zvestih sodelavcev, odstira svojo nenavadno življenjsko pot. Mimogrede natrosi polno modrosti, empatije in hvaležnosti, ki je sodobnim zahodnjakom tako zelo primanjkuje. Ob izidu je na Švedskem prejela več nagrad za najboljšo stvarno knjigo. Do sedaj je izšla že v 28 državah, prevedena pa je v številne tuje jezike. Kot lahko preberemo na zavihku knjige, gre za resnično brezčasno delo, ki »vliva srčnost in milino, s katerima lažje krmarimo med izzivi vsakdanjega življenja.«
Odlomek iz besedila:
»Pred osemsto leti je perzijski sufijski mojster Rumi dejal: »Onkraj idej o krivičnih in pravičnih dejanjih je polje. Tam se bomo srečali.« Prepričan sem, da nas vedno več hrepeni po tem polju in teh srečanjih.
Spomnim se, kako sem se nekoč, pozneje v svojem življenju, ko sem se preselil v samostan v Angliji, z nekom o nečem pričkal. Naš čudoviti učitelj Ajahn Sucitto me je pogledal in rekel: »To, da imaš prav, nikoli ni bistveno.«
Seveda! Samo tako globoko ukoreninjeno je v nas! Toda od nikogar od nas se ne pričakuje, da je v nečem dober, ne da bi vadil. Vsak ima pravico stvari preizkusiti. In po naravi smo nagnjeni k temu, da preizkušamo stvari, ki bi naj izboljšale naše splošno počutje. In le malo stvari je boljša garancija za izboljšanje počutja kot to, da se počasi, a zanesljivo navadimo na idejo, da se morda motimo, morda ne vemo vsega.«
Jennette McCurdy: Vesela sem, da je mami umrla
Beletrina, 2024
Pri založbi Beletrina so s svojo novo zbirko Žametna Beletrina poskrbeli za vse, ki si želijo dobrih zgodb. Vanjo uvrščajo slovenske in svetovne bralne poslastice, ki obljubljajo zanimivo, napeto branje. Ena od teh je tudi avtobiografski roman z nekoliko provokativnim naslovom. Napisala ga je ameriška pisateljica, nekdaj otroška in najstniška zvezda, ki je morala živeti materine neizpolnjene sanje o igralski karieri. Že pri rosnih šestih letih se je udeležila svoje prve igralske avdicije. Vse do materine smrti je živela za to, da se je trudila ugoditi njeni narcisoidni naravi.
V romanu zelo odkrito spregovori o tem, kako uničujoče posledice je trpela. Soočala se je z motnjami hranjenja, odvisnostjo, anksioznostjo ter prežemajočim občutkom krivde in obupa. Pred bralcem se odpre pretresljiva življenjska zgodba, s težkimi, čustveno zahtevnimi temami. Pisateljici je s terapevtsko pomočjo uspelo, da jih opisuje z distanco in obilico črnega humorja. Je branje, ki pusti trajen pečat, nenazadnje pa tudi iskrena spodbuda vsem, ki se soočajo s podobnimi življenjskimi dramami.
Odlomek iz besedila:
»Slava je med nama z materjo povzročila razkol, ki si ga nisem mogla predstavljati. Slavo si je želela ona. Jaz pa sem si želela, da jo ima. Želela sem, da je srečna. A zdaj, ko sem to dosegla, opažam, da je ona srečna, jaz pa ne. Za njeno srečo sem morala plačati s svojo. Počutim se oropano in izrabljeno.«
Donna Jackson Nakazawa: Angel in morilec
Primus, 2020
Nagrajena ameriška znanstvena novinarka v svojih delih preučuje stik nevroznanosti, imunologije in čustev. Povod za tovrstno raziskovanje je bila avtoimuna bolezen imenovana Guillain-Barréjev sindrom, zaradi katere je nekaj časa preživela v postelji oz. na invalidskem vozičku. Glavni krivec za to je bil podivjan imunski sistem, ki je napadel celice lastnega telesa in s tem povzročil ohromelost.
Po izboljšanju stanja je začela intenzivno zbirati znanstvene raziskave, ki so preučevale bolnike s pretirano dejavnimi imunskimi sistemi. Leta 2012 pa so raziskovalci prišli do prelomnega odkritja, ki je prineslo celo premik znanstvene paradigme. Odkrili so namreč, da lahko mikroglijske celice nevrone in sinapse v možganih varujejo ali pohabijo. Lahko so tako angel kot morilec.
Priročnik je spretno napisano branje, ob katerem zlahka pozabimo, da ne gre za leposlovno delo. Avtorica bralca namreč vešče vodi po zgodbah nekaterih pacientk, ki jim je novo razumevanje mikroglijskih celic spremenilo življenje. Eno od ključnih sporočil knjige pa so prav novi pristopi, ki pomagajo ponovno zagnati in preusmeriti dejavnost mikroglije, da začne obnavljati možgane.
Odlomek iz besedila:
»Svet znanosti začenja sprejemati mikroglijsko univerzalno teorijo bolezni, s tem pa krepi verodostojnost številnih že znanih postopkov, ki pomagajo nadzorovati vedenje pretirano vzdražene mikroglije v možganih, obenem pa omogoča pojavljanje novih pristopov zdravljenja. Transkranialna magnetna stimulacija, nevrofeedback, terapija z utripajočo svetlobo gama, nove možnosti zdravljenja pretresov možganov ter diete, ki temeljijo na postenju, so samo nekateri od načinov, s katerimi želijo znanstveniki vplivati na mikroglijo in njeno komunikacijo z nevroni in sinapsami v možganih, kar naj bo izboljšalo kakovost življenja bolnikov.«
Dragica Šteh, Petra Kavšek Vrhovec, Meta Dolinar: Gingo v deželi besed
Samozaložba, 2021
V slikanici Gingo v deželi besed ima osredno vlogo malo zeleno bitje Gingo. Otroke preko zgodb nagovarja in spodbuja k razvoju govorno-jezikovne komunikacije. Slikanica je napisana v soavtorstvu treh izkušenih logopedinj, zato ima trdno strokovno podlago. Vsebuje 22 zgodb, vsaka pa ima skrbno zastavljen logopedski cilj in nasvete za vaje. Z njimi bodo otroci lahko širili svoje besedišče, se učili sestavljati povedi in se urili v pravilni izgovorjavi. Vsebino lepo zaokrožijo ilustracije Matjaža Dekleve, ki s svojo preprostostjo in jasnostjo nagovarjajo tudi najmlajše bralce.
Slikanic s tovrstno tematiko ni ravno na pretek, zato je Gingo s svojimi dogodivščinami še toliko bolj dobrodošel didaktični pripomoček tako za starše kot strokovne delavce.
Odlomek iz besedila:
»Nekega dne se je Gingo odločil, da se bo podal na čisto posebno raziskovanje. Podal se je v deželo pravilne izgovorjave. O, ta dežela je zelo zanimiva in včasih tudi skrivnostna. Do nje ne prideš z vlakom ali kolesom, ampak z … jezikom. Gremo še mi z Gingom na pot? Najprej pa se moramo seveda dobro ogreti. Alo, vzemimo vsak svoj jezik in gremo!«
Tokratno oddajo Knjižni molj je pripravila bibliotekárka Špela Činkelj.
KNJIŽNI MOLJ
24. 5. 2024
Katarina Grabnar Apostolides in Ana Schnabl: Zadnja vijoličasta bledivka
Beletrina, 2023
Pri založbi Beletrina so z Zadnjo vijoličasto bledivko poskrbeli za še eno knjižno poslastico. Govori o gobah, a ni gobarski priročnik in pripoveduje o življenjskih preizkušnjah, a ni zgolj biografija. Pisateljica Ana Schnabl namreč izvirno predstavi življenjsko zgodbo Katarine Grabnar Apostolides, ki je že od malega strastna gobarka. Aktivna je v treh gobarskih društvih, pripravlja razstave, ekskurzije, predavanja. Pridobila je tudi naziv determinatorka samostojna raziskovalka. Gobe so njena strast, navdih in zdravilo.
Zanimivosti iz kraljestva gliv se prepletajo s Katarinino nenavadno, mestoma težko in zapleteno življenjsko zgodbo. Bralca kar posrka v napeto pripoved o njenih bitkah v najstništvu ter kako se je nazadnje le uspela rešiti iz brezna groze, odvisnosti in obupa. Je pretresljivo, čustveno napeto branje, ki je napisano predvsem z mislijo na vse, ki jim opisane izkušnje morda lahko pomagajo preseči podobne stiske. Obenem pa je tudi zanimivo branje, ki približa skrivnostno kraljestvo gliv.
Odlomek iz besedila:
»Gobe so me uravnovešale in me še vedno uravnovešajo, razveselijo me takoj, ko jih zagledam,« se nasmehne in ob tem nemudoma napletem povezavo med glivami in varnim pristanom otroštva, med glivami in hrepenenjem po domu, kakršen je nekdaj bil, in Katarina me, kot bi slišala moje misli, z jasnim glasom dopolni, »ja, mogoče mi gobe na neki ravni predstavljajo izgubljeni kos poznega otroštva, ampak s tem ne bi pretiravala. Pomenijo mi nekaj mojega. Z gobami sem svoja. Z gobami vem ali pa se vsaj spomnim, kdo sem. Ampak da mi lahko govorijo, spregovorijo, jih moram spoštovati. Biti moram – ostati moram – trezna.«
Andrea Bocelli: Na poti
Družina, 2024
Po koncu pandemije se je spomladi leta 2021 slavni italijanski tenorist odpravil na prav posebno romanje. Skupaj z ženo Veronico in prijatelji je prejezdil delček romarske poti Via Francigena. Na pot jih je pospremil papežev blagoslov na trgu sv. Petra. Sledilo je tritedensko romanje, ki se je izkazalo za intenzivno, čustveno zahtevno preizkušnjo, obenem pa je prineslo obilico novih spoznanj in doživetij. Slavnemu pevcu se je na poti pridružilo več kot 150 ljudi, med njimi glasbeniki, prijatelji, sodelavci, tehniki in snemalci, saj so o romanju posneli tudi dokumentarec.
Opisi potovanja se prepletajo z globokimi meditacijami o najpomembnejših odnosih, ki nas zaznamujejo – otroštvu, družini, prijateljstvu, ljubezni, veri. Vse povezuje strast do glasbe, ki je osrednji element Boccelijevega življenja. V pripoved so spretno vtkani delčki zgodovine, pa tudi pripetljaji in življenjske anekdote, ki jih je Andrea Bocelli doživel kot medijsko znana oseba. Knjiga tako ni le romarski dnevnik, ampak je čudovita pisna zapuščina slavnega tenorista, ki je s svojo glasbo pustil trajen pečat.
Odlomek iz besedila:
»Dnevi minevajo in življenje ob vsakem sončnem vzhodu dodaja našemu zemeljskemu romanju še en odsek. Pogosto sem v sedlu – ne na konju, temveč na letalu, na poti k ljudem, ki imajo to dobroto, da cenijo glasbo – kjerkoli na svetu. Najboljši način da se jim zahvalim, je osebno, z nastopanjem v živo. In tako nameravam nadaljevati, dokler bo dobri Bog dal. Glasba tudi po tridesetih letih poklicne poti ostaja moje zdravilo in moj način, kako življenju dati lahkotnost, upanje in pozitivnost.«
Urška Šobak: Ej, babi, tega mi pa nisi pokazala
Samozaložba, 2023
V Zavodu za ohranjanje kulturne dediščine skrbijo, da iztrgajo pozabi kulinarično znanje, ki so ga v stoletjih nabrali naši predniki. Urška Šobak je kar nekaj časa na spletni strani ejbabi.si zbirala stare recepte, nazadnje pa se jih je nabralo toliko, da jih je izdala v knjižni obliki.
Nastala je čudovita kuharica, ki združuje vse okuse otroških dni. Med drugim tako najdemo recepte za slastne prigrizke, juhe, enolončnice, glavne jedi, priloge in seveda sladice. Zadnje poglavje je namenjeno babičini skrinji znanja. V njej se skrivajo recepti za najrazličnejše domače izdelke, kot so denimo skuta, sir, jušni ali široki rezanci. Vključeni so tudi nasveti za shranjevanje jajc čez zimo, za pripravo domače kave in celo mandljevega mleka. Priročnik je skrbno zasnovan, bogatijo pa ga tudi čudovite fotografije vseh jedi, zato je prava paša za oči.
Jedi, ki so jih pripravljale naše babice, so bile hranljive, sestavine pa lokalne, nepredelane, sezonske, skratka zdrave. Čas je, da obudimo njihovo znanje in ga predamo naslednjim generacijam.
Odlomek iz besedila:
»Vsakega zadnjega v mesecu je babica, ki je živela v drugem kraju, prišla v naš kraj po pokojnino. Zjutraj se je tako zgodaj odpravila od hiše, da je počakala poštarja, preden se je odpeljal na teren. Vsak mesec me je vprašala, katero čokolado naj mi kupi in moj odgovor je bil vedno enak: »Sirove štruklje mi naredi, prosim.« Pa sem oboževala čokolado … Nato je kupila vse potrebno za mojo najljubšo jed. Ko je pripravljala štruklje, sem jo opazovala, se vmes zaigrala po svoje, skuhala kaj iz peska in vode in kot bi mignil, je bila babičina mojstrovina na mizi. Uživala sem v vsakem grižljaju.
Ko sem si mnogo let kasneje zaželela babičinih sirovih štrukljev, babice žal ni bilo več, jaz pa sem jo tudi premalo pozorno opazovala, da bi znala štruklje pripraviti na njen način. Žal mi je bilo, da je vse njeno znanje šlo mimo mene. Pogledala sem v nebo in rekla: »Ej, babi, tega mi pa nisi pokazala.«
Lučka Lučovnik: Pogruntavščine
Malinc, 2024
Pri založbi Malinc so v zbirki Pa to ni res! izdali prav posebne Pogruntavščine. Boštjan Gorenc Pižama jih je na ovoju knjige pospremil z mislijo, da gre za »iskrivo popotovanje po svetu in zgodovini.« V njej so namreč poljudno in kratko predstavljene nekatere domislice, ki so zaznamovale človeško zgodovino. V petnajstih poglavjih tako med drugim izvemo, kako lahko trgovanje s tulipani na Nizozemskem primerjamo z delovanjem borze, kako se je čokolada iz Mehike razširila po vsem svetu, pa tudi, kdaj in zakaj so izumili karanteno. Vsako od poglavij vsebuje didaktični material oz. ideje, kako lahko mladi bralci nadgradijo svoje znanje. Ob pomoči staršev lahko tudi sami poskusijo narediti kakšno pogruntavščino, kot je denimo izdelava domačega sladoleda, slastne vroče čokolade ali lastne beneške maske. Ilustratorka Maruša Žemlja pa je vsebino oblikovala tako, da je v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za dislektike. Poučno, zabavno in kratkočasno branje bo navdušilo bralce vseh starosti.
Odlomek iz besedila:
»Med drugo svetovno vojno so po Tihem oceanu plule ameriške letalonosilke, ki so skupaj z letali prevažale s seboj tudi zaloge sladoleda. Če je posadka katere manjše ladje rešila iz morja strmoglavljenega pilota, ji je letalonosilka, s katere je ta pilot vzletel, za nagrado podarila sladoled.«
Glasba in knjige so pravi balzam za dušo. Knjige boste našli na policah Knjižnice Kočevje, za glasbo pa bo poskrbel radio Univox. Naj vam preostanek petkovega popoldneva polepša ena od najbolj znanih Bocellijevih pesmi Con te partiro …
Tokratno oddajo Knjižni molj je pripravila bibliotekárka Špela Činkelj.